Papagaj, ki bil je slep,

je zjutraj zletel z veje

in zaletel se v drevo.

Ko je drsel ob deblu

si mislil je:

»Kako ta dan se je začel lepo.«

Nato pa bum in čof,

pristal je v mokri luži

in ves vesel pomislil,

da mu lahko za banjo služi.

Se malo je otresel

in si popravil rep,

se modro našopiril

in odkorakal na potep.

Prijazno je pozdravil

šop zelene trave

in žvrgoleč odšel

kar preko panterjeve glave. 

Se vljudno je priklonil

ogromnemu kačonu

in skoraj bi na rilec stopil

začudenemu slonu.

In zdaj počasi že razmišlja,

da lačen je zelo,

ko kar naenkrat – bum,

mu lešnik pade na glavo.

In slepi papagaj

si ne more kaj.

Pomisli le tako:

»Kako živeti je lepo!«

VanjaT