Rad bi razmišljal in sanjaril.

Razmišljal bi o jeseni,

vendar me jesen spominja na njo.

Razmišljal bi tudi o minulem poletju,

vendar me prav to minulo poletje brez nje

spominja na vsa druga poletja z njo.

In potem mi ostane le še sanjarjenje.

Izsanjal sem vse kar je za mano in mi zato ostane le še sanjarjenje o prihodnosti.

In potem se sprašujem, kakšna je lahko prihodnost brez nje.

In potem se ujamem v paradoks,

ko sanjarim o časih brez nje, in o njej ni ne duha ne sluha,

in mi kljub temu misli nenehno uhajajo k njej.

In nenehno si zastavljam le eno vprašanje:

O čem naj sanjarim, da iz misli preženem njo?

In sanjarjenje me lepo ponese v pravljični svet.

Med čudne osebe in v čudežni svet.

V čudeže pa ne verjamem, postajam pa vse bolj čuden.

Ona je verjela v čudeže in ona je razumela tudi čudne osebe.

Ona je razumela, kar jaz ne razumem in prav ona je razumela tudi mene.

Spet mi ni uspelo pregnati misli na njo.

Panonsky