Ne veš, kje začenja se drugega duša
in kje tvoja misel preneha,
ne vidiš, če bol ga morda preizkuša,
ko pleše po soncu nasmeha,
kdaj poljejo v žilah turobni sonetje,
kdaj s srečo v korak se podaja,
al' kradejo mrzli strahovi zavetje
in up le z besedo se spaja.
Lahko le prisluhneš in bivaš in tamkaj
počakaš, kjer sam te poišče,
nastaviš mu ramo, ponudiš mu dlan vsaj,
v oporo, da svet svoj razišče.
Ko pot čez nevarne čeri preiskuje,
ostaneš na svoji obali
za čas, ko ponovno v objem tvoj pripluje,
ga sprejmeš v topline trdnjavi.
... zanimiva, lepa pesem brez meja:)
mogoče še namig: " če poje /ne polje/ mu v žilah ..."
Lep dan ti želim,
koni
hmm, koni, zanimiv pogled na verz:
če polje mu v žilah turoben sonet
če poje mu v žilah turoben sonet
v obeh primerih gre za genitivno metaforo, enkrat bolj, drugič manj, obe verziji sta po svoje zanimivi.
kot pesem sama.
Sonet lahko poje, lahko pa tudi polje, kot kri po žilah, seveda :)
Fajn pesem, le tehnično bi jo bilo treba dodelat v drugi polovici prve kitice, saj uide iz metrike, ritma in forme.
Lp, lidija
... če polje ali poje mu v žilah turoben sonet, ostaja dejstvo, da sem se ob branju pesmi ustavila, ker mi je všeč ...
Ob razlagi, da sonet lahko polje, sem piscu pesmi dolžna opravičilo.
Pisana beseda, upam, da opravičilo sprejmeš, hkrati pa upam tudi, da boš to lepo pesem po nasvetu urednice tudi tehnično dodelal/a.
Z lepimi pozdravi,
koni
Koni, hvala! Všeč mi je tvoj predlog, se mi pa zdi, da je takole bolj moja... In res hvala, da si jo opazila. Lep preostanek večera!
J.
P. S. Namig berem kot izrazito dobronameren, zato opravičilo nikakor ni potrebno.
Milan, hvala za komentar. Lep večer, J.
Poslano:
16. 10. 2017 ob 21:02
Spremenjeno:
17. 10. 2017 ob 05:39
Lidija,
moja ideja je bila, da prelom v drugem delu kitice pesem upočasni, naredi predah... Vsekakor bom prespala in razmislila. V upanju, da se sveži glavi utrne kakšna zamisel, da ritem potem "pokrpam" nazaj. Hvala ti, da si pesem opazila in hvala za tvoje mnenje. Ga res spoštujem in cenim.
Lep pozdrav,
Janja
Tole bi bil en poskus dodelave. Bolj predelave pravzaprav...
Ne veš kje začenja se drugega duša
in kje tvoja misel preneha,
ne vidiš, če bol ga morda preizkuša,
ko pleše po soncu nasmeha,
kdaj poljejo v žilah turobni sonetje,
kdaj s srečo v korak se podaja,
al' kradejo mrzli strahovi zavetje
in up le z besedo se spaja.
Lahko le prisluhneš in bivaš in tamkaj
počakaš, kjer sam te poišče,
nastaviš mu ramo, ponudiš mu dlan vsaj,
v oporo da svet svoj razišče.
Ko pot čez nevarne čeri preiskuje,
ostaneš na svoji obali
za čas ko ponovno v objem tvoj pripluje,
ga sprejmeš v topline trdnjavi.
Bravo, krasna dodelava!
Sedaj pa postavi samo še manjkajoče vejice ...
Lp, lidija
Hvala, Lidija! Sem vnesla popravke, tudi vejice. Upam, da ni kakšna zrasla na napačnem mestu in kakšna umanjkala tam, kamor sodi... ;-)
Lep pozdrav in lep večer,
Janja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Pisana_beseda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!