da so vse njegove kockaste jagode padle iz
sivolasih oblakov v tvoje koštrunje naročje?
kdaj se je pričelo seštevanje neparnih števil
pod tvojim zamočvirjenim popkom, zakaj si
privila stenj v svoji leščerbi na najmehkejšo
razdaljo med koleni in srcem? glej, mastni
so ustniki pesniških trobent in ni pesmi, ki
ne bi vsebovala vsaj nekaj svetlobne tvari
v samoraslem, vseprežemajočem mraku,
značilnem za pojemajoče čase! oziraj se
vase in videla boš, da postajajo arabeske
tvojih sinaps vitice samovšečnega osata,
precenjena vulkanska preja, ki se navija
okoli praznih vretenc človeških hrbtenjač.
kaj si mu storila, marjeta, da je zlata riba
crknila na dnu njegovih osteklenelih oči?
Dani Bedrač