Zvalovi rdečina nad slemenom hiše.
Strešniki zatrepetajo pod nočnikom,
ki poslednji sij svetlobe tiho briše
iz obzorja s svojim blaženim dotikom.
Zašumijo krošnje ter v daljavi Krka.
Na Gorjanske grape, bukovje in jase
se spusti mrakoba, ki me vase srka,
vsaj tako se zdi z oddaljene terase.
Noč steklene misli v močen srh potlači.
Zopet sem podlegel v rajskem vrtu kači.
Let spominov me odnesel je v nemoč.
Vešče plešejo s komarji mojih misli
in spomini so na več kot znane visli,
kakor že poprej obesili to noč
Atmosfera pesmi se zlije z občutji pesniškega subjekta, hrepeneče boleč sonet ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!