Nekje v daljavi
sredi poti, ki zavija levo in desno, ob mostu brez kril in po sredini ceste brez črte.
vozim se, hitro a upajoč, da v pravem času. pridem kmalu.
z mislimi v votlem prostoru. v pljučih brez zraka.
naj koga pokličem?
ali me je strah? morda občasno me je res. ker ne poznam prihodnosti,
ker ne vem kaj mi pinaša pot, za naslednjim ovinkom,
vem pa, da čas bo vedno obstajal...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dalijan
- 08. 10. 2017 ob 21:16
- Prebrano 428 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 85.26
- Število ocen: 4
