»Šel bom, mati, v gozd Trnovski

in natrgal si akacij.«

»Sin moj le nikar ne hodi,

zmrzneš v Smrekovi mi dragi!«

»Zgolj po trnje grem za krono,

brez skrbi, predraga mati.«

»Pa čemu ti bo sploh, sin moj,

takšna krona, mi pojasni.«

»Mati, njene ostre trne

spletel bom okrog srca si.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

če imaš kaj mater rad ti,

da ne spleteš takšne krone;

z njo še bolj boš mene ranil!«

»Rad imam vas mati, silno,

a odkar sem na poljani

se zagledal v dekle rožno

v srcu ogenj žge me pravi.«

»Rož je drugih dosti v polju,

prav tako deklet na vasi,

drugo si izberi sin moj,

da gorje ne stre srca ti.«

»Rož je dosti, mati, res je,

a le ena mene mami;

to je Flora iz Križpota,

zanjo dušo svojo dal bi.«

»Pusti, sin moj, to cvetlico,

da njen kras te ne ukani!«

»Druge nočem, mati, glejte,

kak stopica po livadi,

lepše od labodke bele,

kot dve zvezdici sanjavi

se bleščita ji očesi,

nébes v njima se zrcali,

na trepalnicah bi njenih

rad počival kot na plaži,

vse dokler me solza slana

na dno črno ne odplavi.«

»Jojme, sinko, to te prosim,

če imaš kaj mater rad ti,

da priporočiš se Bogu,

kadar boš na plovbi taki!«

»Mati, kadar bom umrl

ne nosite rož mi k jami,

le podoba njena mila

z mano gre naj v grob prerani.«

Matej Krevs