Stopim sredi igre

med močvirje

vročih vzdihljajev

pazim da mi ne zdrsi

gladko izgleda

preveč gladko

za varen korak

stopim nazaj

in znova gledam

kje je siguren pristanek

med dihanjem izdihov

napadem prvo hrapavo površino

kot zalet na visokem toboganu

zdrsim proti koncu

večnih izpovedi

kakor med igro

zmotim igralce

ko mi zašumi

znana beseda

in stečem naprej

kot otrok

ki hodi prehitro

da bi se zmogla zaustaviti

nekje sredi izpovedi

črnega račka

ki v osami uživa

in v pasivi

podelim pohvalo

najbolj vročemu igralcu

ki se ne zmore zaustaviti

IŽ-lev