ponekad mislim
kako bih voleo
da iznenada ugledam
bljesak bele svetlosti
a da odmah zatim zauvek nastane tama
onda se trgnem
setim se
da je to možda i jedina želja
koja će mi jednom
svakako biti ispunjena
i nastavim
nikad ne gledam ravno u Sunce
nemam više oči za to
ne gledam nikad ni u Tamu
nemam više srce za to
samo se trudim da nekako povratim dah
i nastavim
Če pomislim na nenaden preblisk bele svetlobe in potem temo, ki bi me obdala, se kar zdrznem. So trenutki slabosti , kajne, Milen? Da smo le tu, zdaj , v tem trenutku... in da ustvarjamo .... Dobro si ujel atmosfero avtorefleksije.
Lep pozdrav
Andrejka
Strinjam se z Andrejko, preprosta pesem s podtoni velikih spoznanj, čestitke,
Ana
odličnoooooooooooo
Hvala svima na komentarima, a Ani i na "podčrtanki"!
Lp, Milen
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!