menda pa ja, zdaj reče sprevodnik in prime

v roke klešče, da bi preščipnil karto. v eni

minuti pove svoj življenjepis, izvemo tudi,

da je bil posvojen. ob tem se z nostalgijo

ozre na grad in zastoka: moji očetje! torej

tako: plemenitega rodu je, razvaline je

podedoval. tam gor nekaj časa ni bilo

kavarne, a zdaj možic dobi provizijo od

vsake preščipnjene karte, grad bo turistično

uredil, vse bo drugače. vlak zarobanti pod

gradom, počasi gremo, videti je, da bo

spet zamuda ...

odpri se, nebo, torej, povej, kje je glava

mojih prednikov. povej, kje so sovražne

vojske, kje ulivajo vrelo olje z obzidja. lepo

prosim:

treba bo po pelikanovi poti v hrib iti inu

v silne stermine se zaganjati, kajti zapisano

je: o celjski grad na strmi skali ... tam

rastejo gobe, tudi kak teloh se najde, ako

vigred ni preskromna ... kostanj? tega

raje ne. ko na koncu ozke vijugaste poti

opazite top, je jasno, da je igra izgubljena.

niste žlahtniki, odpihnemo vas, tudi ti,

vitovec, dobro poslušaj, kaj ti imam reči! in

top se oglasi, še popreden rečeš: počakajte,

ne streljajte, novice iz mesta nosim!, a ker

jecljaš, zamudiš priložnost. mislijo, da imaš

kaj za bregom. vojaške glave se vkup staknejo

inu odločijo: sel se ne povrne živ!

oh no

oh no

odpri se, nebo, torej, povej, čemu še vedno

prastari vlaki pod vso to zgodovino?! čemu

zarjaveli tiri in dež, ko bi moralo vendarle

biti že nekolikanj topleje? sprevodnik se zareži

in prav ima, njegovo je nebeško kraljestvo.

poklonimo se mu, potomcu grofov. pravi

podložniki, tudi s plačano karto ... a pri

zidanem mostu prestopamo, čas vladavine bo

mimo. od daleč sicer pritajen krohot, a ga

prevpije šklepet vagonov ...

Matej Krajnc