Zanimiv poetični uvid kirurškega posega. Živo telo (ne samo človeško); podvrženo nujnosti vdora tujih osebkov ..., je situacija, ki je v enaki meri odrešujoča, kot ponižujoča. Strinjam se s tabo; ni ritual, na žalost zaradi okoliščin postaja vse skupaj podobno industriji, čeprav menim, da tudi te okoliščine niso nič novega.

Kot ženska, gledam skozi ženske oči tvoje pesmi. Prav je, da nekdo piše tudi iz tega vidika. Vsak dan je na programu "izrezati žensko" ...

Zelo se me je dotaknila zadnja kitica ...

Vse dobro ti želim                 "filia"

Kakor da bi ob  branju pesmi nekaj trgalo iz mene. Brez rok. Brez kirurgov. In zabolelo.

Svetu je vseeno. Vrti se naprej. Veliki poti je vseeno, kakšni so in koliko je popkov, ki hodijo naprej, enako vseeno ji je za tiste, ki ležejo ob njej v jarek. Tudi za zvezde ji ni kaj prida mar. Ona pač teče naprej. Tudi prazna.

Nam ne bi smelo biti vseeno.

Objem

Irena

Škarijami?

Škarjami.

:)

Čestitke za pesem, ki je glas Ženske ...

Lp, lidija

Lidija - ups, res je. Hvala. Popravila. :)

Filia & Pi/Irena - hvala za vajine komentarje. Rezanje esence ženske. Brez rituala, brez slovesa. Precejšnja tabu tema. Pa toliko nas je, ki smo izrezane na tak in drugačen način. Zato je treba pisati tudi o tem. *

Najlepša hvala, draga Lidija. :)