Jaz bi morala tiščati glavo v mrzle tire,

puščico želeti si v ranljivi peti,

hrepeneti po zvenenju rabljeve sekire.

Jaz bi morala na sedežu umreti; ne ti.

Tvoja kuzla, tvoja zala, ti je sanje strla.

Pas okoli grla; pa vseeno hvala.

Zdaj bi si ga sama zategnila in umrla.

Ni več igra, ki sva se jo v postelji igrala.

Voda je krvavo temna za počasne ribe.

Veter mrzel za zgubljene hribolazce

je, če gredo v gorski svet s kondicijo za v hribe.

Nož po zimi oster je za malovredne prasce.

In zaupanje, ki tudi mojstrom se izmika,

je bilo za naju v iskri pesmi trda pika.

Peter Rangus