Zamolkel zvok spremlja
trgajoči karton,
s katerega vlečem svoje ime.
Brišem črke in
hkrati izgubljam identiteto,
kot da bo vsak hip
pogubljena padla tja,
od koder ni vrnitve.
Tanke nitke pred mojimi očmi
razbijajo iluzije
in takrat spoznam,
da si še vedno tu.
Ne potrebujem slike,
da bi našla drobno
zverinico na tvoji koži
ali gube, ki so prekrile
brezskrbnost.
Takrat si bil tu
in zdaj si za celo galaksijo stran.
Še dobro, da misel
lahko izbriše kilometre
med nama.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Almaya
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!