TAKRAT

 

Zamolkel zvok spremlja

trgajoči karton,

s katerega vlečem svoje ime.

Brišem črke in

hkrati izgubljam identiteto,

kot da bo vsak hip

pogubljena padla tja,

od koder ni vrnitve.

Tanke nitke pred mojimi očmi

razbijajo iluzije

in takrat spoznam,

da si še vedno tu.

Ne potrebujem slike,

da bi našla drobno

zverinico na tvoji koži

ali gube, ki so prekrile

brezskrbnost.

Takrat si bil tu

in zdaj si za celo galaksijo stran.

Še dobro, da misel

lahko izbriše  kilometre

med nama.

Almaya

Komentiranje je zaprto!

Almaya
Napisal/a: Almaya

Pesmi

  • 12. 08. 2017 ob 01:03
  • Prebrano 92 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica