Deveti
Ti
ki vedno imaš
tisti nalezljiv nasmeh
a nebo ne premore niti oblačka
in ne moti te trušč na drugi strani reke
ker si zaprla oči v senci drevesa
umirila dih
jaz pa strmim vate
ne ozirajoč se na pregreto nebo
poln nespodobnih misli
priznam
tvegal bi
dodatno znojenje
in nasmehnem se
kako neprepoznaven sem
ko mi koraki ne stopajo osamljeni.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igor žuravlev
- 09. 08. 2017 ob 13:07
- Prebrano 626 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 258.91
- Število ocen: 14
