Da  bi se dotaknila,

da bi ogrela srce.

Duša da bi vzcvetela

kakor zgodnje cvetje,

ki osrečuje oči.

Ne, ni to tisto

ne bom.

Dan se ohlaja

kakor izgubljena sreča,

ko je ravno cvetela,

da so se izsušila tla

in čakale so duše črne oblake.

Ja, točno tako.

Velike črne oblake,

da od mokre zemlje

znova požene trava

in vse kar raste na njej.

Ne, ne  bom vnela srca.

Dan na roki mi poganja uro.

Napisala nisem skoraj nič,

razen dolgo pričakovanega

črnega oblaka.

Groma, da prežene

in ostre valove

da poderejo

vse kar stoji.

Vsaj zdajle.

Ne, ne bom se dotaknila

ničesar, nič ne bo drugače,

naj bo kot je,

kar je lepo naj ostane,

za večno.

IŽ-lev