Poboža me mesečina ...

V daljavi mož tisočerih obrazov zre vanjo, kot jaz

Ljubim vseh tisoč njegovih iskrečih odsevov, 

ki včasih sprožijo neurje,

da narastejo reke in prestopijo bregove,

kot v najhujši ujmi.

Takrat mi glava klone in ne zmorem več...

a že v trenutku, s krpo naraslo reko brišem,

da prah se ne bi nabral...

sejem skozi sito,

da bistrost se v njej zasveti...

in strmim dalje...

na svoji strani reke,

tiha, da je ne zdramim,

saj preveč občutim oholo njeno divjost,

ki bi me odnesla v nove rokave,

ki mi nikoli ne bodo prav...

...in dovolim si pustiti misel, da vedno mi bo žal.

arabela