Razpletanje
Lovim se za vsako napisano zanko,
v strahu, da ne bom zmogla
ustaviti besed, ki bi sprožile,
da odideš…
pomislim,
da bi lahko vedno zrla vate,
kot tistega davnega novembra,
ki se včasih zdi le gib,
morda dih, hip vstran.
Ponoči nežno razpletam vozle,
ki jih svetloba trdno spleta
v dušeče, nepremične oklepaje,
brišem pike,
jih nadomeščam z vejicami,
ki so najini zgodbi bolj naklonjene.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 28. 07. 2017 ob 12:09
- Prebrano 795 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 113.89
- Število ocen: 7
