Ko prav počasi leto se izteka,
večerna zarja z zublji rdečine,
objame hribe, tiho opoteka,
se čez grebene v soju veličine.
Melanholijo čustev mrak naznanja,
zaveso žarkov s kodri senc prekrije,
oblake veter prek neba razganja,
minule dneve v hlad noči zavije.
Spet proč poslavlja se želja obilo,
pozabljene jih časa zob požanje,
a kar prihaja nove bo rodilo,
ustvarile se sveže bodo sanje.
Veljave cilji neizpete slave,
ki brez sadov jim je uvelo cvetje
odpihnil veter, rastejo v višave,
da njih izkušenj ratajo imetje.
Pričakovanja - večni oceani,
pogosto prazni, zlomljene obljube,
kaj nam ostane ko zgolj njim smo vdani,
puščava zemlje, strtih src izgube.
A zopet znova, staro leto mine,
da upe sreče nam norost poseje,
ko se končuje, pa samo skomine,
pusti za sabo, prazna usta žeje.
Sanjači večni shirano blaginjo,
živimo v glavah, v temo sten zazrti,
iščoči svet, sanjamo svetinjo,
v mehurček lastne fikcije zaprti.
Ob vseh preprekah žalostni porazi,
kljub vsem naporom bridkost nas zadeva,
a kot iz jekla, ko orkan oplazi,
srce odločno nam pogum preveva.
Ukrivljen hrbet mukam se ne klanja,
čeprav se zgodba tragično končuje,
ponosno stopam v meglo potovanja,
ko me izpeto s smolo zaznamuje.
Pokončnost hrasta, oljke korenine,
svoboda ptice, volja um ponese,
ljubezni solze, upanje topline,
moč hrabro dušo prek neba raznese.
Tek čez poljane, rušimo zidove,
v iskanju sreče, kot izvir brezčasne,
naprej zavzeti zidamo gradove,
dokler poslednja zarja ne ugasne.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!