Poslednja zarja (R)

Ko prav počasi leto se izteka,

večerna zarja z zublji rdečine,

objame hribe, tiho opoteka,

se čez grebene v soju veličine.

 

Melanholijo čustev mrak naznanja,

zaveso žarkov s kodri senc prekrije,

oblake veter prek neba razganja,

minule dneve v hlad noči zavije.

 

Spet proč poslavlja se želja obilo,

pozabljene jih časa zob požanje,

a kar prihaja nove bo rodilo,

ustvarile se sveže bodo sanje.

 

Veljave cilji neizpete slave,

ki brez sadov jim je uvelo cvetje

odpihnil veter, rastejo v višave,

da njih izkušenj ratajo imetje.

 

Pričakovanja - večni oceani,

pogosto prazni, zlomljene obljube,

kaj nam ostane ko zgolj njim smo vdani,

puščava zemlje, strtih src izgube.

 

A zopet znova, staro leto mine,

da upe sreče nam norost poseje,

ko se končuje, pa samo skomine,

pusti za sabo, prazna usta žeje.

 

Sanjači večni shirano blaginjo,

živimo v glavah, v temo sten zazrti,

iščoči svet, sanjamo svetinjo,

v mehurček lastne fikcije zaprti.

 

Ob vseh preprekah žalostni porazi,

kljub vsem naporom bridkost nas zadeva,

a kot iz jekla, ko orkan oplazi,

srce odločno nam pogum preveva.

 

Ukrivljen hrbet mukam se ne klanja,

čeprav se zgodba tragično končuje,

ponosno stopam v meglo potovanja,

ko me izpeto s smolo zaznamuje.

 

Pokončnost hrasta, oljke korenine,

svoboda ptice, volja um ponese,

ljubezni solze, upanje topline,

moč hrabro dušo prek neba raznese.

 

Tek čez poljane, rušimo zidove,

v iskanju sreče, kot izvir brezčasne,

naprej zavzeti zidamo gradove,

dokler poslednja zarja ne ugasne.

Lorijan

Komentiranje je zaprto!

Lorijan
Napisal/a: Lorijan

Pesmi

  • 17. 07. 2017 ob 20:32
  • Prebrano 128 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 90.9
  • Število ocen: 4

Zastavica