Celi dan se mi zasveti pred očmi.
V jutru, ki me je tiho zbudilo.
Končala sem sanje, ki se jih več
ne morem spomniti. Zdaj čakam
za štedilnikom za prvo kavo
in ničesar še ne razmišljam, je prehitro.
Čez pet minut bo drugače,
takrat bom spet v dnevu,
budna in vpeljana v današnje načrte
bom na začetku zapeljala v počasnem tempu.
Zdaj, na začetku še ne želim ničesar,
samo da mi je tišina prijateljica
in kava sopotnica, vse ostalo bo kmalu hrupno.
Vrtela se bom v krogu, kot že tolikokrat,
a malo kasneje, ko bo konec tišine.
Zdaj sem v položaju, ko se ne dogaja nič.
Niti sanj še ni konec, niti konec ni noči,
čeprav se dan že svetlika.
Stopam počasi, da ne zbudim svetlobe.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!