Med jutro in večer razpeta
stoji stoletja lepa Praga.
Umetnosti srca zapleta,
ko skoznjo Vltava izginja,
ljudi kot rečni breg spreminja.
Mineva čas, a meni draga,
s preprosto njeno čarovnijo,
ljubezen, ki je ne premaga
ne hrup, ne temna zgodovina,
le moja lastna domovina.
Svobode misli tu zorijo,
če željno jih uho posluša,
ko drugi le okrog hitijo,
življenje ginejo brez smisla,
tu duša srečo v zvezde čisla.
V vrtincu nje ujeti skuša,
zidov utripa košček zase,
da ko telo prekrije ruša
in Zemeljskega nič ostane,
spomin še nanjo plamen zgane.
Mogočna stala je skoz čase
barbarov, vitezov, morije
in bo, dokler je ne prerase
mah let, ostala steber slave
za vse junake v srcu prave.
Le stoj tu večno, naj obsije
žar sonca tvojo veličino,
naj Vltava vso kri izmije,
ki tekla je za te pravico,
drugačne strpnosti resnico.
In kot umetnik umetnino,
ki ljubi jo z vsem kar premore,
jaz ljubim tebe mojstrovino.
Kako naj se od tebe ločim,
z nasmehom lic? Naj solze točim?
A kaj to, enkrat človek zmore,
kot ptica, ki iz gnezda zleta,
pogum svoj zbrati brez opore,
adijo reči ob slovesu,
ko solza pot konča peresu.
Čestitke za dolg podvig v formi, ampak:
pazi na vejice: za prvim verzom je odveč, manjka pred "a meni draga", za "ki je ne premaga" je odveč, manjka pred "spomin še nanjo", pred "za vse junake" je odveč, za "nasmehom lic" je odveč, manjka za "ki iz gnezda leta" (če ni glagola, v 90% ni vejice);
pazi na izražanje, ki je ponekod podrejeno ritmu, prezapleteno, da je včasih že kar nerazumljivo, kaj želiš povedati; že "umetnosti srca razpleta" ni najbolj razumljivo (srca umetnikov ali umetniška srca, morda celo srce umetnosti?); "s preprostosto nje čarovnijo" je zelo arhaično, zagonetno izražanje (se pravi "z njeno preprosto čarovnijo?") - odsvetujem rabo rodilnika, kjer lahko uporabiš bodisi svojilni zaimek (torej njeno) bodisi pridevnik; ponovno nerodno: "v vrtincu nje" in "od te sploh ločim" - tukaj je na mestu dolga oblika zaimka, se pravi "kako naj se od tebe ločim"; pravilno je "mora" in ne "more", razen če napišeš "zmore", potem lahko ohraniš rimo.
Na pražnje dni, Sara
Najlepša hvala za komentar, sem upošteval popravke, ki so zelo na mestu. Pesem je že malo starejša, pa ji kasneje nisem posvetil več veliko časa. Sem pa obdržal "umetnosti srca zapleta", ker mi je ena največjih lepot pesništva prav v tem, da si vsak lahko pesem v neki meri predstavlja po svoje :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lorijan (Luka Šturm)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!