Post festum

Na golem polju tisoč nemih njuha smrt.

Mrtvakov vlažna usta so in živih suha.

Bojne krike se še sliši kot odmev.

Hlapita s peska tvorca lovorike, strah in gnev.

ki vino ju bo v pesem spremenilo.

 

Za zdaj pa zgolj hlapita, ni še žalostnih vdov,

saj se po mestih cvetje ni še posušilo,

še vedno z vetrom ga pometajo

in upi mater ter umazanih ročic sinov

med vrtnicami prazno letajo.

 

Na golem polju hrepenita po sožalju dve kotanji.

med njima iz poetov brez jezika,

katerih dnevniki so z vejico končani,

obžalovanje, kot planika iz skalovja, vznika

Peter Rangus

Sara Špelec

urednica

Poslano:
15. 07. 2017 ob 20:53

Pretresljiva pesem s poetičnim zaključkom, nekoliko zmoti ritem, ki je ponekod zatikajoč, npr. "tisoč njih - nemih" (če odmisliš ritem, je "njih" povsem odveč); ritmično bi bilo veliko bolj tekoče "vlažna usta mrtvih" namesto "mrtvecev"; "ena bolj krvava kakor druga" brez "rahlo" pa še kaj, to mi je najprej padlo v oči. Morda je to moj osebni okus - kakorkoli že: odsvetujem rabo veznika "ter" - uporabi kar in, je veliko bolj poetičen in manj "tehničen" (razen kadar se želiš izogniti ponavljanju enega in istega veznika); z ozirom na to, da ritem ni tekoč in pesem torej ni zares v (uni)formi, bo morda bolje zaživela, če jo preurediš v prostem verzu in odmisliš ritem in rimo. Hribi ne morejo ničesar odmevati, med hribovjem se lahko kvečjemu nekaj razlega ali pa odmeva OD hribov. Na blagoglasne odmeve, Sara

P. S.: dve ločili hkrati sta "tehnološki višek" - če uporabiš vejico, je pomišljaj odveč in obratno.

Zastavica

Peter Rangus

Poslano:
17. 07. 2017 ob 15:21

Sara lep pozdrav. Hvala ti lepa za komentar in pomoč. Kar se ritmičnosti tiče, sem za nalašč malo prekinjal klasično poudrajen nepoudarjen. Nekako se mi zdi, da bi pesem manj »morbidno« delovala če bi bla totalno v ritmu. Sem jo pa zdej bistveno bolj v ritem spravil, pa dodal še par rim.

 

Na golem polju tisoč nemih njuha smrt.

Mrtvakov vlažna usta so in živih suha.

Bojne krike se še sliši kot odmev.

Hlapita s peska tvorca lovorike, strah in gnev.

ki vino ju bo v pesem spremenilo.

 

Za zdaj pa zgolj hlapita, ni še žalostnih vdov,

saj se po mestih cvetje ni še posušilo,

še vedno z vetrom ga pometajo

in upi mater ter umazanih ročic sinov

med vrtnicami prazno letajo.

 

Na golem polju hrepenita po sožalju dve kotanji.

med njima iz poetov brez jezika,

katerih dnevniki so z vejico končani,

obžalovanje, kot planika iz skalovja, vznika

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 13. 07. 2017 ob 13:18
  • Prebrano 612 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 57.69
  • Število ocen: 3

Zastavica