Na golem polju tisoč nemih njuha smrt.
Mrtvakov vlažna usta so in živih suha.
Bojne krike se še sliši kot odmev.
Hlapita s peska tvorca lovorike, strah in gnev.
ki vino ju bo v pesem spremenilo.
Za zdaj pa zgolj hlapita, ni še žalostnih vdov,
saj se po mestih cvetje ni še posušilo,
še vedno z vetrom ga pometajo
in upi mater ter umazanih ročic sinov
med vrtnicami prazno letajo.
Na golem polju hrepenita po sožalju dve kotanji.
med njima iz poetov brez jezika,
katerih dnevniki so z vejico končani,
obžalovanje, kot planika iz skalovja, vznika
Pretresljiva pesem s poetičnim zaključkom, nekoliko zmoti ritem, ki je ponekod zatikajoč, npr. "tisoč njih - nemih" (če odmisliš ritem, je "njih" povsem odveč); ritmično bi bilo veliko bolj tekoče "vlažna usta mrtvih" namesto "mrtvecev"; "ena bolj krvava kakor druga" brez "rahlo" pa še kaj, to mi je najprej padlo v oči. Morda je to moj osebni okus - kakorkoli že: odsvetujem rabo veznika "ter" - uporabi kar in, je veliko bolj poetičen in manj "tehničen" (razen kadar se želiš izogniti ponavljanju enega in istega veznika); z ozirom na to, da ritem ni tekoč in pesem torej ni zares v (uni)formi, bo morda bolje zaživela, če jo preurediš v prostem verzu in odmisliš ritem in rimo. Hribi ne morejo ničesar odmevati, med hribovjem se lahko kvečjemu nekaj razlega ali pa odmeva OD hribov. Na blagoglasne odmeve, Sara
P. S.: dve ločili hkrati sta "tehnološki višek" - če uporabiš vejico, je pomišljaj odveč in obratno.
Sara lep
pozdrav. Hvala ti lepa za komentar in pomoč. Kar se ritmičnosti tiče, sem za
nalašč malo prekinjal klasično poudrajen nepoudarjen. Nekako se mi zdi, da bi
pesem manj »morbidno« delovala če bi bla totalno v ritmu. Sem jo pa zdej
bistveno bolj v ritem spravil, pa dodal še par rim.
Na golem
polju tisoč nemih njuha smrt.
Mrtvakov
vlažna usta so in živih suha.
Bojne krike
se še sliši kot odmev.
Hlapita s peska
tvorca lovorike, strah in gnev.
ki vino ju
bo v pesem spremenilo.
Za zdaj pa
zgolj hlapita, ni še žalostnih vdov,
saj se po
mestih cvetje ni še posušilo,
še vedno z
vetrom ga pometajo
in upi mater ter
umazanih ročic sinov
med vrtnicami
prazno letajo.
Na golem polju hrepenita
po sožalju dve kotanji.
med njima iz
poetov brez jezika,
katerih dnevniki
so z vejico končani,
obžalovanje,
kot planika iz skalovja, vznika
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!