Večnost

Ne boj se smrti, saj ta ne obstaja,
nihče te ne more izgnati iz raja,
kjer večnost prebiva, ne šteje se z leti,
zato ti nikamor ni treba hiteti.

Kaj tvoj namen je, zakaj si poslan,
izveš v trenutku, ko pride tvoj dan,
ko duša uglasila se bo s tvojim srcem,
takrat boš našel svoj prostor pod soncem.

Občutil boš mir, blaženo stanje,
vsi tvoji cilji postanejo sanje,
ki dane so ti, da jih zaživiš,
da v svoje poslanstvo jih spremeniš.

Vse kar v tvojem srcu nastaja,
je glas boga, ki v tebi živi,
vse kar čutiš, kar te obdaja,
glej skozi njegove oči.

Zazri se v ljudi, ki mimo tebe hitijo,
v njihove duše zasveti z lučjo,
naj verjamejo vase, saj večnost živijo,
ki ne mine, kot dan mine z nočjo.

Na koncu vsi preidemo v stanje,
ko ostane nam le negibno telo,
a potujemo naprej v novo spoznanje,
kjer čas ni meja, je meja nebo.

Martina P

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
21. 06. 2017 ob 09:03
Spremenjeno:
21. 06. 2017 ob 09:09


Martina, pozdrav, zdi se, da pri vnosu preveč hitiš. Prav je, da pesem pred objavo večkrat prebereš naglas, preveriš in odpraviš morebitne  škrate in potem pritisneš "pošlji".


Par škratov:

Namenj? >>> namen

nakoncu: >>> na koncu

postaneji: >>> postanejo


Rimanje :

beseda "soncem" ni rima "na srcem "   



Rimo imaš drugače kar ok, probleme ti dela metrika. Metrično popolno bi tvoja pesem zvenela takole :


Ne boj se je, smrti, saj ta ne obstaja,
nihče te ne more izgnati iz raja,
kjer večnost prebiva, ne šteje se z leti,
zato ti nikamor ni treba hiteti.

Kaj tvoj namen je, zakaj si poslan,
izveš le  v trenutku, ko pride tvoj dan,
ko duša se s srcem ti  bo uglasila ,

pod soncem svoj prostor si bo pridobila.

Občutil boš mir, srečo,  blaženo stanje,
in vsi tvoji cilji postanejo sanje,
ki dane so ti, da jih res zaživiš,
da v svoje poslanstvo jih sam  spremeniš.

 Prav vse, kar zdaj  v tvojem srcu nastaja,
 to glas je  boga , ki v tebi živi,   ................(še bolje: glas je  nekoga, ki v tebi živi)
 in vse kar čutiš, kar te obdaja,
glej skozi njegove nevidne oči.

Zazri se v ljudi, ki mimo tebe hitijo,
v njihove duše posveti z lučjo,
jim vero daj  vase, saj večnost živijo,
ne mine ta , kakor dan mine z nočjo.

Na koncu  preidemo vsi  v tisto stanje,
ko nam  preostane  negibno telo,
a vendar potujemo v novo spoznanje,
kjer čas ni meja, je meja nebo.



Kar se tiče same tematike, je tale pesem morda malo preveč na meji pridige, bralcu ne pušča nobenega lastnega pogleda, interpretacije. Poskusi v svojih motivih prikazati kaj novega, osebnega, drugačnega, presenetljivega, še neslišanega in to vdeti v rimano formo, ki ti gre ;).


LP, Lidija



Zastavica

Martina P

Poslano:
21. 06. 2017 ob 13:21

Pišem po navdihu in če me kdaj zanese v marsikomu neljube teme... žal, se zgodi. Tudi jaz marsikatere objavljene pesmi ne dojamem, pa se s tem ne obremenjujem.  Naj vsak piše kar mu je želja.  ...Se umikam... že davno bi se morala..

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
21. 06. 2017 ob 19:21

Vidim, da si to, kar sem napisala, vzela za slabo, mi je žal ...  V uredništvu se trudimo, da članom, ki imajo potencial, kar se da pomagamo z nasveti, da se lahko razvijejo v pesniškem izrazu.

Če uredniškega komentarja ne želiš, napiši, ni ti pa treba zapuščati portala, saj si dobrodošla, pravico imaš pisati kot želiš.

 Lp, lidija

Zastavica

Martina P

Poslano:
22. 06. 2017 ob 10:44
Spremenjeno:
23. 06. 2017 ob 09:43

Je ena mojih sploh prvih zapisanih "pesmi". In glede na to, da je redkokatera "pesem" tukaj zapisana v metriki, kaj šele rimah (ki je za moje pojme bistvo pesmi) ...pa vendar ocenjena s presežkom, sem jo želela pustiti tako kot je. Sem pa iskreno povedano pričakovala grajo. Očitno je moj svet predolgočasen, neizviren in zlajnan, ker razgaljam svojo dušo in zavest z dojemanjem le tega, ker pove o meni več kot pisanje pravljic in opisovanje domišljijskega/fantazijskega sveta. Če to ne pove dovolj o meni, ni dovolj osebno, žal. Če bi hotela pisati pravljice, bi jih. A raje pišem "pesmi" in pisala jih bom naprej...za svojo dušo in veselje. Verjetno nisem edina, ki ima občutek, da so nekatere res dobre pesmi spregledane, razne nerazumljive nebuloze brez sporočila in smisla (za moj okus) pa so kovane v nebo. Vse se spreminja, očitno tudi pesmi niso več kar naj bi bile. ...Hvala bogu za prosti slog, ki vsakega lahko spremeni v pesnika.  Over&out.

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
22. 06. 2017 ob 17:08
Spremenjeno:
22. 06. 2017 ob 17:10

MartinaP. 

V grobem so pesmi najmanj dveh vrst. Pesmi v formi ( rimane, metrično determinirane) in pa pesmi v prostem verzu. Za obe osnovni skupini imamo na portalu določene kriterije ocenjevanja, se pravi, rimanih ne ocenjujemo po istih parametrih kot proste. Rimano pesem, ki je popolna in nosi tudi poetični potencial, je kar zahtevno napisati. Metrika  in rima pri prostem verzu pa  ne prideta v poštev,  kar je najbrž tudi tebi jasno. Seveda pa ne morem preko tega, da je v bistvu kar korajžno od tebe, da nekatere od podčrtank uredništva imenuješ nebuloze ... no, pravzaprav samo kaže na to, da se boš morala o Pesmi  kot vrsti umetnosti morda, če se boš seveda hotela, še marsikaj naučiti. Zdaj ko vem, da v bistvu nisi razumela moje dobronamernosi,  ker je pač nisi mogla, ti niti ne zamerim.Ti pa svetujem, čisto prijazno, med prijatelji, kar smo na portalu vsi, da poskusi malo razširiti svoje pojmovanje o tem, kaj pesem je in kaj je to dobra pesem v formi 

Želim ti še veliko zadovoljstva pri pesnikova nju,  vedno smo tukaj, tudi zate.  

Lep dan in mirno poletje, Lidija

Zastavica

Martina P

Poslano:
22. 06. 2017 ob 20:22

Tega da so podčrtanke nebuloze pač nisem nikjer zapisala... Ampak vsak razume po svoje in obrača besede. Bom vesela če zaključiva.

Lepo poletje tudi vam, Lidija.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Martina P
Napisal/a: Martina P

Pesmi

  • 19. 06. 2017 ob 20:38
  • Prebrano 114 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica