Kjer se prepletajo sončne dobrave
in voda se zliva v dno iz višave,
v žarkih se rišejo mavric stopinje,
čez širno obzorje neskončnosti sinje.

V noč zagrnile so se dneva slike,
utišan postal je svet vseh besed,
ostali so vtisi in neme oblike,
v nebu vklesana zvezdnata sled.

V rokah zapisana moja usoda,
življenja objamem jo v svojo dlan,
v njej je začrtana skrivnosti koda,
kot v zvezdah živi prihodnosti plan.

Kam vodijo me komaj vidne stezice,
kje cepijo se v prave poti,
kje sklene in kdaj se krog resnice,
namenjen čas duši, da ga preživi?

Martina P