Na najini livadi rastejo trobentice,

kličeva drug drugega, kadar sva narazen

in nimava ob sebi mobitela z umetnim zvokom.

Na najini livadi rastejo marjetice, nobena nima

žalostnega odgovora v vsakem peresu, ki ga utrgava

je čista ljubezen in odgovorja samo ljubi, ljubi.

Na najini livadi so samo lepe slike, čeprav nikoli ne slikava,

okoli naju je polno poletnih metuljev raznoraznih barv,

ki osrečujejo najine poglede kadar sediva sproščeno v tišini.

Na najini livadi ni negativcev, ni štirih betonskih sten in nimava vrat,

preko katerih bi prehajala iz enega prostora v drugega. Svobodna sva

in najino življenje nama teče mirno kot svobodni veter, ki piha toplo.

Ko se stemni in noč napolni nebo z luno in zvezdami nama je postelja mehka,

zelena in nežna kakor tvoj nežni objem, ki me stisne k tvojemu telesu, da vem

da sva eno, kakor steblo in cvet, kakor nebo in najino nebesno znamenje, ki nama kaže pot.

Sanjam in ni me strah, ni strašnih krokodilov, ni kač in nevarnih levov, ki bi prežali na vsaki gib.

Ne tonem kakor utapljajoči v sanje, ki bi me strašile, le tvojo roko ovijem okoli mojega telesa

in za uspavanko ti vzamem nekaj poljubov in zaspim, kakor otrok v zibeli, izginem v nebo

in zjutraj me objem spusti znova na zemljo, da ljubim, da ljubiva. To je najina livada.

IŽ-lev