Ne grem se več.

Jezi me tvoja aroganca.

Izvedela boš, kaj čutim in si mislim o tebi

in nadutost – tvoj zaščitni znak –

bo razgnalo.

Spoznala boš,

da sem mehek pred tabo,

ker sem se tako odločil in ne, ker sem usrane

in moral te bom našeškat,

ker obrajtaš vsakega, mene pa ne.

Ampak, razmišljam:

potem bo še hujše, potem mi bo žal.

Zato te, slabič, ne bom tikal.

A sem te moral srečat?

Zakaj te nisem takoj potegnil k sebi in s poljubom

dvignil v vesolje, da se nama ustavi jebeni svet pod nogami?

Tukaj sem scagal.

Ne znam bit zabaven,

nisem več moški,           (sem kdaj bil?)

vsak poskus je prdec v roso,

pijem na žalost,

zanalašč kukam k tebi kot muhast debil,

na jetra ti grem, da me čutiš noter v sebi. Ker si lepa.

(rad bi te peljal v Toskano)

Na žalost, pijem,

kuham mulo in rad bi te ignoriral.

Kaj drugega mi preostane, ne vem.

Strah me je,

mogoče se motim, mogoče si utvarjam,

česa si zmožna.

Lahko da je tvoja skrivna začimba navadna sol.

Daj, naredi nekaj.

(za S.T.)

Rok Horžen