Iz Kafkovega pisma očetu
To ni več moja roka, to je druga, umetna, nekakšna proteza, ki avtomatsko spusti pisalo iz svojih mehaničnih prstov, kadar vstopiš Ti v sobo. Ali še drugače povedano: Tvoje grobo vstopanje mi vsakokrat izdere pero iz rok, kot bi bilo to pero privezano na kljuko od vrat, katera odpiraš s tako naglico, da sploh ne morem občutiti bolečino izgube. »Izgube, kakšne izgube neki?« se boš morda vprašal. Bolečino izgube veselja do pisanja! »Ah, to, to je zguba časa!«
OPOMBA: seveda boste zaman iskali ta odlomek v 60 strani dolgem Kafkovem pismu očetu, avtor teh besede sem namreč jaz.
Hahahaha..ne bom iskala. Dobro se leviš.
lpb
Ja, zanimivo, mi poznamo predvsem relacije pisatelj / mati, Kafka pa problematizira odnos pisatelj / oče - in prepričana sem, da besedilo deluje tudi na univerzalnem človeškem nivoju ... čestitke,
Ana
Rad bi se zahvalil Branki, Ani in Kafku,
lp M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krevs
- 25. 05. 2017 ob 20:05
- Prebrano 563 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 105
- Število ocen: 3