Dan je enak dnevu, praviš, ko ugasneš televizijo.

Vedno manj novic zmoti našo pozornost.

Kot da nimajo ničesar več povedati, si priznati,

z ničemer se vezati in naposled zazreti v dušo gledalca.

Pa tudi nobenih duhovitih prebliskov, prisrčnega humorja,

ti pritrdim. Moja glava je natrpana z morečimi informacijami.

Če zaprem oči, se mi v globini vida pojavijo ostri bliski.

Opletajo pri tleh, potem se oklenejo mojih stopal,

se priraščajo okrog stegen in se na koncu prilepijo

na vse moje telo, da postane ena sama gosta zmes.

Če me kdo sune, se zmes razstreli v drobce in

porazgubi v moji steklovini.

Ne vem, če me poslušaš.

Ne verjameš v nekaj, česar ne moreš otipati.

In vendar najin pretrgani pogovor oživi,

ko me vprašaš, če sem ujela novico,

da je nekje na Kobariškem zopet počilo.

Eksplodirala je bomba iz prve svetovne vojne,

zadelo jo je kamenje, ki se je sprožilo s plazom.

Sto let je čakala, da izpolni svojo nalogo.

Si predstavljaš, bomba, zakopana v pričakovanje,

je sto let mirovala v nenehnem vrenju časa.

Sto let samote, me prešine misel na Marqueza.

Kako krhek je človekov spomin.

Stvari, ki jih je zabeležila zgodovina, se ponavljajo.

Tudi občutki, ki so jih imeli ljudje pred teboj,

se izpišejo z enako močjo, le v drugem času in prostoru.

Molčim. Strah me je moje nemoči.

Strah me je človekove razdiralne moči.

Do kdaj, do kod bo segala?

Očividci pravijo, da je ob eksploziji podrast še dolgo trepetala,

povzameš misel,

in vršički iglavcev so snežili na žejno prst.

Andrejka