gledam in ne vidim odseva. jadra, v katera sem zavila
svoje telo, je odpihnil let siničjega gnezda. 
ne zažgi peruti, sinica, samci balinajo z lobanjami.

poližem prst, ki ga nimam, in čutim kožo. veter jo otipava
in skuša priti vanjo. nikjer čolna za zasilni pristanek.
nikjer obraza. obzorje valovi.

vrana ni mogla biti tiho, zato mi je razpraskala grlo.
moje raztrganine krakajo. noben človeški glas še ni
izumil sonca v šivih. samo igle in jok v pesti.

hodim po ribah, ki so mi obrnile hrbet. lažja sem, veliko lažja.
in velika. kot stolp, ki je rasel do svoje visokosti, in se ustavil
tik pred njo. le naprej, le naprej, oaza samote.

premikam palce in poskušam oblikovati glasove. nohti rjavo donijo
v morsko zvezdo. potrebujem prevajalca.
roman romanov se je odprl na prazni strani in zacvilil.

ko noč spusti vodo iz svoje vreče, ta zatuli.
kot bom jaz nekoč. nekoč bodo kriki lili iz mojih por
in soncu bo vseeno. vse eno.