Vprašanje se postavi...

Vprašanje brez odgovora...

kajti odgovor na to vprašanje

ostaja neznan

že tisoč tisočev let.

Človek in njegova humanost, človečnost...

krinka za besedo zver, pošast?

Potemtakem kdo sem jaz

in kdo si ti?

Čemu obraz skrije tisto kar srce odkrije

in kaj možgan?

Mar v tebi ne bom videl brata, ali sestre?

Torej človeka,

kajti človek je brat in sestra

in oče in mati in babica,

človek je... ista vrsta...

Kakor pes, ali konj,

razlikuje ju pasma

tako kot človeka barva,

ampak to je nepomembno za obstoj.

Kdaj boš moj brat, moj človek?

Moj pomeni srce in samo srce...

Kdaj se bova zagledala in objela

kdaj ugotovila,

da jaz brez tebe ne morem

in ti ne brez mene?

Kdaj bova nesebično stisnila roke

ne iz koristoljublja,

ne zaradi zakopanih sekir miru,

le zaradi sestrstva in bratstva,

zaradi ljubezni in spoštovanja?

Koliko krvi še mora preteči

in koliko glavam se mora še zmešati,

da znali bomo reči

ljubim te,

ti moja si sestra, ti moj si brat,

ti moja si mati in si oče,

moj človek,

meni blizu, meni enak...

Ali raje nadaljujemo častihlepno,

egoistično sebičnost zaradi poceni pleha

iz katerega gleda mala glava,

polna sebe in samo sebe...

Ljubiti ni lahko,

ker je sovražiti lažje.

Vendar kako se lahko zadovoljiva s tistim

kar je lažje, če potem je bivati težje?

Morda čez 500let?

Vseeno ljubim te že danes...

in moje srce razbija v upu

da me boš ljubil že jutri....

Človek.

cux17

Tilen Čufer