To, da smo tu ni naključje.
Vsi.
Otroci, matere, očetje ...
Ljudje.
Potujemo med seboj;
z dotiki, besedami, nasmehi ...
Mehčamo si poglede.
Odpletamo zapletene stopinje.
Hladimo dih na razgreti koži.
Pogledujemo za robve obzorja
in posegamo po prostoru,
ki je tradicionalno namenjen Bogu.
Potem pa ...leta se odsukljavajo
v črvino črne luknje,
a še vedno smo;
sem tu.
Zgubljen v lastni hiši
iščem vrata, ki so še včeraj bila.
Sladkornico, kam se je skrila?
Kava!?, kako se jo že skuha?
Zakaj za vraga
iz kopalnice curlja ...?
In kdo si ti?
Ko mislimo , da vemo.
Lepo.
lpb
Tudi se sprašujem o svojem svetu, včasih otožnem, včasih manj, včasih bolj toplem, in bivanju s samoto,....in naselim se tukaj, pridem, odidem nazaj, kot da bi imel dva domova. Verjetno ima vsak še kakšnega.
Lep pozdrav,
Salke
*Branka
*Salke
*mladodekle
hvala vam za branje in dotik!
*mladodekle,
veseli me, da si se ustavila ob tej pesmi in, da ti je všeč
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!