Umolkli glas kriči

gor med oblake

med hladnimi stenami

so samotni  pajki

po tleh so nočne miši,

ki si podnevi ne upajo pred oči,

topim občutek samote

iz sredice navzven

na tiho,da ne prebujam spečih,

nebeška vrataostajajo zaprta,

kakor da bi bila potrebna najava

in sem izvisela

tukaj doli na zemlji

z vprašanji brez glasu

in odgovori, ki jih ni.

Reka mirno teče,

kot bi bilo nič.

Zrak nemo valovi

od  enega nosa do drugega,

znova bom zaspala brez odgovora

in tudi to, da nisem edina

je slaba tolažba,

ne daje mi utehe,

niti navideznega mira.

Tipam do postelje

in kot da objemam ramo

stisnem blazino,

dotik se razleze ob glavi

in čakam v temi, da zaspim.

Ni lahka noč mi,

a ti jo kljub vsemu privoščim.

Tebi, ki te ni.

IŽ-lev