Pozdravljen, Jošt Š., pesem se mi zdi zelo močna, tudi zato bi jo malce oklestila gostobesedja, no, premisli sam:

...

trohneče se bodo spustile se bodo v globoke doline

in v njih vabeče jame brez dna

...

in planem da iztešem novo veslo

ker je v noč blodeča nevihta oprala pot na nebo

vrnjena zvezda čaka zadnji pogled

da bi se dvignil in nanjo odpoljubil tvoje oči

z vetrom zavrtinčim pesniku ukradene besede 

kapljajoče iz onemelih lobanj robov

brez solz padajo črke na belino prsi in na kamen ohlajen z nočjo

s hrepenenjem jih prelagam na poti ki se raztrgajo v razpotja negibnosti

(morda tudi še naprej kako besedo?)

Škoda bi se mi zdelo, da pesem zaradi preobloženosti ne bi  spregovorila s svojimi globokimi pomeni, kaj meniš?

Lp, Ana

Ana, kaj misliš ... ? 

Lp, Jošt Š.

Veliko boljše, pazi še na:

na njem vrnjena zvezda zamanj čaka 

ki kapljajo iz robov lobanj (najbrž so na robovih, ne v robovih?)

pa morda še konec:

z odprtim izhodom v poraženo daljavo

Lp, Ana

Sem še malo popravil ... 

(Sem pa tudi zadovoljen s komentarjem: Veliko boljše ... :) 

Lp, Jošt Š.

Pesem, ki sluti smrt, pepel in angele (in reko Stiks), v kateri postanejo pomembne besede (ki bi morale biti še izrečene) in dejanja  (ki bi se še morala zgoditi) - ob koncu se steče v pomiritev z vsem pretečenim in tistim, kar prihaja - pesem, ki nas ves čas drži na meji in prebuja lastne slike konca in spoznanj o tem, kaj je tisto, kar šteje ... čestitke,

Ana

Ana, hvala!

Lp, Jošt Š.