jočem
včasih zajočem. tema v mojih očeh se odpre,
viharno siva zamenja modro, ptice si zavežejo
kljune in ženska v meni narašča v reko blatnih
bregov. lica so prozorna in lasje preslani, dlani
zaprte in noge odrezana ledena plošča.
ko jočem, se drobna kot igla zavlečem v duplo
brez dna. moje so strgane zarje, moji so molčeči
povratki, moji so zamujeni sunki bodal. moja je
kri na obešalniku, ki ne niha več in končno je
moja zadnja pošiljka povoženih src.
ko jočem, se sonca držijo za roke in plešejo
kolo. mlečna cesta zardi mehko kot pliš,
gozd nažene bodeča grmovja in lastovka
odreže ostre kote. ko jočem, sem razgaljen dan,
ki se plazi po njegovem hrbtu in išče sen.
izjemno slikovito!
ena onih tvojih, ko me na ovinku ne vrže ven in čarobnost občutka vratolomnosti ostane neskaljen, popoln
zelo lepo
tudi moja lastovka je mehko zaokrožila
v razgaljenem dnevu
Hvalnica joku kot delni rešitvi.
Jok kot esenca biti, ki gre vase, žaščitni zid in pavza pred nujnostjo sprejemanja tega kar pride/ ali pač ne.
Lp, lidija
plači, srce, plači!
:)
Kot večina tvojih pesmi, je izjemna tudi ta; čestitam k bogastvu besed, ki zmorejo opevati celo jok;
Lep dan ti želim,
koni
Vesna, moj poklon. Ta me je pa povsem prevzela. lp,S
Hvala vsem. Jok je velik! :-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 14. 05. 2017 ob 09:12
- Prebrano 959 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 513.04
- Število ocen: 24