Ob oknu zaprašena zofa
z belim prtom je pokrita
že dolgo ni na njej bedel
kadil, o sebi zgodbo bral
Razgrne staro ogrinjalo
v sončnih žarkih prah lebdi
v mehki tvid se potopi
obrne list in zaživi
Je znova misli razodel
v dremajoči knjige svet
in v zakajeni temni sobi
brisal obljube, brisal obet
Koraki znani v romanu
ta pot je že prehojena
kar se dogaja več ne traja
igra z njim se zgodba njena
Dogodki žalosti, grenkobe
besede, dialogi znani
zatem še molk, za tem slovo
kar je bilo in je odšlo
Dišeči cvet v senci tli
v daljavi ona vsa žari
sla bolečine zakriči
zatem umolkne, večno zaspi
Deževna noč bridkosti polna
ogorka sled je medli dim
luči na poti do obzorja
ugašale so se za njim
Pogled nazaj v zadnji mlaj
neskončna tema brez luči
le film izbrisan se vrti
nazaj do nje ni več poti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Panonsky
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!