Hiša
Stara peč se ne ohlaja,
se orehi tam sušijo
za potico kot iz raja –
le tapridni jo dobijo.
Mati mesijo testo že,
oče cepi zunaj drva,
a na oknih rdeče rože,
na pomlád jih zebe sprva.
Tukaj nič ni zamolčano,
vidijo vsi, kaj kdo dela.
Vse kot moka presejano,
da bo vel'ka noč vesela.
Na večer zbero se v hiši
stari in otroci zdravi;
vse pove se, vse se sliši
v mali njihovi trdnjavi.
Razen vsega, kar godilo
se za kamre je zidovi;
kaj je v tebi sne ubilo,
videli so le bogovi.
A če vztrajaš, morda z leti
tudi ti boš znala pêči,
v dobro mater dozoreti
in nadlogam let uteči.
Stara peč se ne ohlaja,
fir'nki so že zastrti.
Od peklá pa vse do raja,
vse od rojstva pa do smrti
iščeš tiste vonje stare
materine kamre, hiše,
čas pa s skrinje in omare
žalostne spomine briše.
Res lepa pesem, taka, ki te kar povabi, da se večkrat sprehodiš skozi njo ...
Pozdravljena,
Sašo
urednica
Poslano:
25. 04. 2017 ob 14:35
Spremenjeno:
25. 04. 2017 ob 14:38
Ne samo lepa ampak tudi mračne spomine in prepovedane skrivnosti vzbujajoča, pravzaprav boleča, čeprav površno beroč bralec v njej vidi morda le popolno domačijsko rimanko. Popolna seveda je, da pa tudi mnogo mnogo več kot tehnično popolno formalno dovršenost.
Lp, lidija
mcv
Pesem, ki bi mi zaradi mojega ponikanja pobegnila. Pesem, ki rani in boli, odnaša nazaj v čas izbrisanih sledi. Tudi čas, ki briše prah, ta prah nekam odloži, prikrije ..., dokler ...
Čestitke
"filia"
Lidija, hvala za tvoj pregled in komentar!
Hvala, filia, tudi tebi, za čestitke!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
- 20. 04. 2017 ob 16:12
- Prebrano 849 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 364.56
- Število ocen: 14