V ušesih odzvanja “ajs”,
brbončice žgečka jutranji benko,
kuhinjo preplavi vonj po babji jezi,
miške pa slavijo padec prvega zobka.
Ko nekega dne prerasteš
plašček, rokavičke
in življenjsko črto,
greš novim zobem,
novim pravljicam
in novi državi naproti.
Zaželiš si odraslih igrač,
zajahaš ponyja,
ušesa ti zacvetijo
in tudi ti začneš vse bolj
skrivnostno dehteti.
Pisanim črkam
sledijo pisani pogledi
in velike ljubezni, o katerih
vsak večer pripoveduješ
svojemu majhnemu zrcalu.
Zaljubiš se v svojega psa
in si iz njegovih dlak spleteš
varno zavetje človeškosti
in štirinožne sreče.
A pride čas,
ko vse bolj študiraš,
vse manj razmišljaš
in z oblačil streseš
ostanke pasjih dlak.
Spoznaš nove ljudi,
vzljubiš moškega
in žvižgaje stare melodije
rojevaš nove spomine.
In ko počasi izginjaš
med urinimi kazalci,
ob tvojem vzglavju
spet sedi babica
in tiho prede čas.
Pesem, ki s posebno rahločutnostjo in milino prede minuli čas (sedanjik ga naredi skoraj nadrealističnega) skozi optiko vnukinje, ki se je odvila z družinskega kolovrata, da bi se kasneje vse bolj vračala tja ... čestitke,
Ana
Kako lep komentar - hvala, Ana!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sara Špelec (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!