Tristesse
Ni več oblakov
brez robov
počasen korak jih para
niti najinih prepletanj
se navijajo v štrene med gležnji
dokončnost jih zvija v klobčiče
vlečem jih za seboj
jetnica časa
ki mu kradem
kratke koščke rdeče preje
za poljube s teboj
preden se splete kokon pozabe
in me iztisne neka nova mati v tuj vek
kjer me Chopin dela otožno
a ne vem zakaj
ne vem
zakaj
Konec otožnosti in valovanja melanholije ... Vesna je tu, Irena. Pesem je res lepa, veš. :-)
Lp, Sašo
Zelo mi je všeč.
lp
Salke
Sašo, Salke, Jagoda, srčna hvala za dotike <3
LP
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 23. 03. 2017 ob 18:29
- Prebrano 645 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 190.52
- Število ocen: 13