uvod

nebo nad celjem je potemnelo in na ustnicah
pomladi je znorel pesnik. kitaristu so iz ušesc
pognale vrtnice, v njegovih zapisih je čivkala
ljubezen: med molitvijo je rusinja jedla rože.

dialog

- poglej: na trepetliki sedi prah, ki je
pozabil moliti, v njegovih prstih se
razcvetajo pesmi, jezik se pisano peni
in iz njegovih ust visi vijolica za njo.

oh, senca selivke preluknja samoto:
daleč je arhipelag, kjer si boš slekla
nogavice in se s presno mesečino v
očeh zaprisegla žvrgoleči tamburici.

- vse je zastalo. zastal je vlažen prst na
vzhodu vročega mesta, zastal je večer
na pokleku dneva, zastala so usta ob
ustih in zastal boš ti, plemenski kopitar.

prišla bo ura, ko bom svoji jezdni živali
polakiral okostje in se odišavil z molkom.
v farni cerkvi bodo trohnele večernice
in tanki srnji jeziki mi bodo polizali srce.

- nekoč bom šla in z mano bodo divjali
gozdovi, zapirale se bodo zarasle globeli
belih devic, ponočnjaki bodo razbijali
vratove in krokar mi bo prinesel srce.

zaprisežen grenkobi si umivam oči s
starodavno soljo: pred mano so bili
na svetu orli, ki so s svojo boleznijo
onečaščali tvoje spomine, rusinja.

- pred mano so večni boji nimf in satirjev,
pred mano čepi pav in mi ponuja pero:
zapiram poslednji zov, ki ga poješ in
na tvojem čelu je kelih, o prah.

epilog

le malo nas je še, obritih krokarjev,
s peščenjakom lirike v goltancih: kot
izvotljeni mesarji se združujemo v
cehe in merimo ljudi z optiko zverin.

- malo nas je in malo nas bo, ki vetru krademo
zobe, rojevamo puščave zveri in sekamo vrhove
mečem, a ne boj se: zeleno krvava luna bo vdano
pela nam, nosilcem glasov brezglave perjadi.

(Vesna Šare, Dani Bedrač)

Dani Bedrač