Mogoče bi prvi sonet preoblikoval takole?

Drobijo obzorja sij krila demona.

Topi se nad mestom sneženo hribovje

in noč se zdi ostra, kot golo grmovje,

saj z glave je padla kraljeva mi krona.

Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

vse kar je gotovo. Sem se izobličil.

Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da našel globine središč bom planetov,

nesrečne sonete pijanih poetov

na svojih podplatih bom trnjavo čutil.

Sestradane vrane nocoj so zapele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Ne gledate več pod klobukom dehteče.

Ne vabite več me pod češnje cveteče

zaspati v cvetove neutrgane, bele.

A še se smehljate narahlo, postrani,

ko on vam prinese oprane kosmulje?

A z Albertom bosa lovita metulje

med divje razraščenimi tulipani?

Ne pišete pisem, katere sem ljubil.

Ne mahate več mi na mojem dvorišču.

Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.

Ne slišim glasu več, ki sem ga izgubil.

So zvezde v neznane noči odletele.

Arteško me bodo, nevzdržno, bolele.

III. 

Arteško me bodo nevzdržno bolele

besede iz vaših razpokanih usten.

Obstal sem neviden, za ves svet propusten.

Iz vedrega neba so stresle me strele.

Več niste želeli pod češnjo plesati,

za hišo takrat, ko bilo ga doma ni,

saj ženi spodobnost, kaj takega brani

in Albert s poroko želel ni čakati.

Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,

da z njim nenasitne zveri se gostijo.

Pretapljam ljubezen do vas v agresijo

in s časom prepustil bi temni se sili.

Težko se poslužim spravljivega tona.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

 IV.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona,

a jaz ne bom čakal, da v meni sprostijo,

natlačeno v sod, kot smodnik, energijo.

Ne morem vas gledati, kakor gorgona.

Sem vest preveč hranil, da bi jo zaklenil,

da v vas bi potem še iskreno pogledal, 

vas ljubil, objel ter pri tem sprenevedal

se, da mu življenja obroč nisem sklenil.

Želel bi. Ne morem, saj nisem vadbišče

za slavne poboje, nesmrtnost, heroje,

a vendar premajhen je svet za nas troje.

Nemirna mi duša spokoj v noči išče.

Ne bom si umazal brezmadežne biti.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Obsežna zadeva! Na hitro je nemogoče pokomentirati vse. Naj za začetek dam svoje pripombe pri temle sonetu, mesta, ki me zmotijo, sem označila rdeče:

Drobijo obzorja sij krila demona. >> precej nerazumljivo - kakšen demon s kakšnim krilom?
Topi se nad mestom sneženo hribovje
in noč se zdi ostra, kot golo grmovje, (brez vejice)
saj z glave je padla kraljeva mi krona.

Poznal od začetka sem lastno usodo,
a upal sem tiho, da bom prelisičil
vse, kar je gotovo. Sem se izobličil. >> obstaja glagol izobličiti se? Ne vem, kaj naj bi pomenil.
Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,
da našel globine središč bom planetov, >> da našel pekel vroč bom v jedru planetov,
nesrečne sonete pijanih poetov,
na svojih podplatih bom trnjavo čutil. >> trnjavo bom čutil

Sestradane vrane nocoj so zapele.
Rezljane na deblu so črke zbledele.

Malo me motijo tudi rime, ki so pretežno iz iste besedne vrste (npr. glagolske, čutil - slutil). Dobre so na primer pri III. in IV. sonetu: bolele - strele, vadbišče - išče, sprostijo - energijo.

LP, mcv

;)

Komentiram samo 2. sonet. 

/.../ Ne vabite več me pod češnje cveteče

zaspati v cvetove neutrgane, bele. / Morda namesto zaspati raje k počitku?

 /.../ Ne pišete pisem, katere sem ljubil. / Niso tiste pisme, marveč tista pisma, zato katera. Bi bilo pa mnogo bolje, če bi šlo za pisma, KI sem jih ljubil, vendar moraš potem najti drugo rešitev.

Pred in za nevzdržno bi jaz izpustil vejico.

P.S. Peter, tudi jaz rad berem tvoje pesmi, po mojem mnenju sodiš med tiste pesnike portala, ki se jih splača prebrati. Se pa popolnoma strinjam z Matjaževim in Lidijinim komentarjem, pa tudi modricvet je že pred časom v komentarju neke tvoje pesmi zapisala, da bi bilo morda bolje objaviti kakšno pesem manj, pred objavo pa jo bolj izpiliti. Slovnico pa le naštudiraj, to je pri pisanju, kakršno je tvoje, nujno.

Modri cvet najlepša ti hvala pomoči.

I. Drobijo obzorja sij krila demona. 

Cel sonet govori kako je bil zaljubljen v punco, ki pa je izbrala drugega. Zato se hoče ubiti ( če se ubije ali ne pustim odprto.) Zdej ravno to je ta demon, želja po samomoru. Jaz sem si zmeraj predstavljal demona krilate. :)

II. Izobličiti. Si me že malo prestrašila, sem šel na sskj. 

http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=izobličiti&hs=1

glej drugi pomen. Sopomenka za izmaličiti se. Mogoče res ni najbolj jasno kaj sem hotel povedati. Morda bolje tako:

"Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

gotovo, obljube podane izničil."

glede na to, da ste Charlotte pa Albert že skupaj.

III. Pri globini središč nisem hotel pokazati zgolj na trpljenje. To je bolj drugi del. "nesrečni soneti...". Tukaj je neka globina (večslojnost, bolj razumevajoč pogled na druge...), kot posledica trpljenja.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da stopam po poti v globine planetov.

(da stopam po poti, do jeder planetov - tukaj ne vem, če so dost jasna bralcu ta jedra)

(da našel globine bom v jedru planetov)

IV. trnjavo. Sem mel tudi jaz prvo napisano "trnjavo bom čutil", pa sem spremenil. Ampak imaš prav, se rahlo bom naravno sliši naglas na "a".

V. Rime. Se zavedam kaj misliš in vem, da veš, da jih je malo težje najti. Poleg tega pa nekateri samostalniki nimajo glagolskih končnic. Bom probal malo pomešati stvari, je seveda bolje.

Žiga,

no saj škode s tem ni (razen mogoče mojem ugledu), če objavim nekaj nedodelanega. Problem je ker včasih ne vem kje sem ga kiksnil, če pa objavim, mi pa dostikrat pomagate vi (kako sebično od mene :)). Ne znam povedati, kdaj je pesem "upedenana", če mi kdo pove kaj sem naredil narobe, potem povečini, kar znam popravit... Upam, da se bom s časom tega priučil.

I. Ne vabite več me pod češnje cveteče

k počitku v cvetove neutrgane, bele. ( se popolnoma strinjam.)

II.

Več pisem ne pišete, ki sem jih ljubil?

P.S. hvala obema ker pomagata.

Takšna rešitev se meni zdi dobra.

Saj ni nič narobe s tvojim načinom, forum je namenjen našemu učenju in prav je, da si pomagamo. Imam pa pri tebi občutek, da bi že sam, če bi pesem pustil stati vsaj kak dan (the more the better) in jo nato še enkrat prebral, lahko marsikaj izpilil do potankosti. Verjetno bi kakšno tudi zavrgel. Zdi se mi, da bi na tak način nastalo več presežkov. Povsem jasno je, da si tega sposoben, saj si tudi pri popravljanju izredno hiter, tole plodovitost in navdih ti zavidam, naj traja.

Drobijo obzorja sij krila demona,

ki s svojimi kremplji ponovno mi reže

v zareze, ki niso že dolgo več sveže.

Igrivo srce mi precenjeno lona.

Kako se vam pa tole zdi?

Žiga, 

bom sedaj poskusil ( pri obljubah sem zadnje čase bolj šibak, pa vendar) nič objaviti, dokler ne spoliram tega venca.

Pri tem me moti, da ima demon samo eno krilo - sij enega krila.

Navadno si predstavljamo zmaja z 2 kriloma, nekaj takega naj bi bilo možno tudi pri demonu.

Čudno se sliši tudi, da bi obzorje drobilo sij (na manjše koščke) od krila.

Se strinjam z Žigom glede zorenja. Poskusi pesem večkrat zbrano na glas prebrati.

LP, mcv

Modricvet,

jaz pa berem ta verz, kot da so krila tista, ki drobijo sij. Močan verz, kar slišim, kako žvenketajo drobci svetlobe. 

Lp M.

Ja, to bi šlo. Bolje pa bi bil razumljiv verz s tem besednim redom:

 Obzorja sij krila demona drobijo

Potem bi bilo treba spremeniti zadnji verz kitice zaradi rime.

LP, mcv

Ja pardon, če nisem razjasnil. Krila so tista, ki drobijo sij obzorja. Želja po samomoru premaguje željo po življenju. Zdaj drobijo ne morem dati naprej zaradi akrostiha v magistralah ( Dragi Charlotte ). Nekako tako sem zdaj mislil oblikovati I. sonet.

Drobijo obzorja sij krila demona,

ki s svojimi kremplji ponovno mi reže

v zareze, ki niso že dolgo več sveže.

Igrivo srce mi precenjeno lona.

Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

gotovo, obljube podane izničil.

Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da stopam po poti v globine planetov.

nesrečne sonete pijanih poetov

na svojih podplatih trnjavo bom čutil.

Sestradane vrane nocoj so zapele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

II. sonet sem malo popravil. Zdi se mi malo zguljena rima izgubil/ljubil pa tudi grdo se sliši, da si zgubil glas. TOrej

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Ne gledate več pod klobukom dehteče. ( ne gledate več me s pod krajca dehteče?)

Ne vabite več me pod češnje cveteče

k počitku v cvetove neutrgane, bele.

A še se smehljate narahlo, postrani, (jaz bi odstranil vejico, ker sem hotel reči, da se smeje postrani zgolj rahlo. Mogoče namesto narahlo, zgolj rahlo...)

ko on vam prinese oprane kosmulje?

A z Albertom bosa lovita metulje

med divje razraščenimi tulipani?

Kurir vaših pisem več v kaselc ne stresa. ( a moti to, da je kaselc narečna beseda?)

Ne mahate več mi na mojem dvorišču.

Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.

Šepet več ne boža mi dlačic ušesa.

So zvezde v neznane noči odletele.

Arteško me bodo nevzdržno bolele. ( Arteško... hmm. Hotel sem reči s tem ne obvladljivo ven bruha iz njega. Upoštevajoč akrostih etc. a gre čez?)

I.

Drobijo obzorja sij krila demona,

ki s svojimi kremplji ponovno mi reže

v zareze, da zopet postajajo sveže.

Igrivo srce mi precenjeno lona.

Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

gotovo, obljube podane izničil.

Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da stopam po poti v globine planetov,

nesrečne sonete pijanih poetov

na svojih podplatih trnjavo bom čutil.

Sestradane vrane nocoj so zapele.  Sem vaše podobe naslikal v kapele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

II.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Ne gledate več me s pod krajca dehteče.

Ne vabite več me pod češnje cveteče

k počitku v cvetove neutrgane, bele.

A še se smehljate narahlo, postrani,

ko on vam prinese oprane kosmulje?

A z Albertom bosa lovita metulje

med divje razraščenimi tulipani?

Kurir vaših pisem več v kaselc ne stresa.

Ne mahate več mi na mojem dvorišču.

Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.

Šepet več ne boža mi dlačic ušesa.

So zvezde v neznane noči odletele. Od rojstva so sanje bile ohromele,

Arteško me bodo nevzdržno bolele. a večno me bodo nevzdržno bolele.

III. 

Arteško me bodo nevzdržno bolele A večno me bodo nevzdržno bolele

besede iz vaših razpokanih usten. besede iz vaših razpokanih usten,

Obstal sem neviden, za ves svet propusten. da vašemu žepu sem mož nedopusten?

Iz vedrega neba so stresle me strele. Privoščiti nisem si mogel vas cele.

Več niste želeli pod češnjo plesati,

za hišo, takrat, ko bilo ga doma ni,

saj ženi spodobnost, kaj takega brani

in Albert s poroko želel ni čakati.

Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,

da z njim nenasitne zveri se gostijo.

Pretapljam ljubezen do vas v agresijo

in s časom prepustil bi temni se sili.

Težko se poslužim spravljivega tona.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

IV. 

Gromovi bentijo z obrobja ciklona,

a jaz ne bom čakal, da v meni sprostijo,

natlačeno v sod, kot smodnik, energijo.

Ne morem vas gledati, kakor gorgona.

Sem vest preveč hranil, da bi jo zaklenil,

da v vas bi potem še iskreno pogledal, 

vas ljubil, objel ter pri tem sprenevedal

se, da mu življenja obroč nisem sklenil.

Želel bi. Ne morem, saj nisem vadbišče

za slavne poboje, nesmrtnost, heroje,

a vendar premajhen je svet za nas troje.

Nemirna mi duša spokoj v noči išče. spokoja sled išče.

Ne bom si umazal brezmadežne biti.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

V.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Pomeni verjeti, da našel bom vejo,

kjer rožnato-beli cvetovi cvetejo,

takrat, ko so drugi pod snegom še skriti.

Težko je sanjati, če v noči nespeče

mečkam posteljnino, si strop ogledujem

ter v postelji premetajoč premišljujem,

kako z njim ležite pod krošnjami sreče.

Težko je verjeti in to nič ni vredno, nič to ni vredno,

če prazni so upi in sanje zgolj sanje,

če moja nespečnost očitno zaman je.

Pozabit bi moral na češnje za vedno.

Nič vreden je jutri pod težo bedenja.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

 VI.

Capati nesrečno ni vredno življenja,

od mraka do zore, od jutra do mraka. še manj pa je vredno po blatnem dnu riti

V vedrino oblačnost, se v dan noč pretaka, razbit, izgubljen, kot pod Rimom Samniti,

a v meni ostaja praznina trpljenja. obdan z neizmernim sadizmom trpljenja.

V ljubezni sem našel metulje umrle,

bolezni, ki so me s prevaro pestile

ter z jalovim upanjem vojno so bile.

Sem videl kresnice, ki v grob svoj so zrle.

Kar vi ste rodili podnevi, ponoči,

prijateljstvo, ki ga je Albert oddajal

ter dnevi, ko k vama sem srečen odhajal.

Zdaj vse bi pozabil, a ni mi to v moči.

Bilo na drevesih je malo cvetenja.

Hladno je v deželah noči hrepenenja.

Še malo popravkov. Nekaj jih je bilo tudi vmes. :)

VIII.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

Breznadje, brezčutnost se širi in širi.

Želi si, da vísel bi kot netopirji,

kot v jamah, zagledani v tla, stalaktiti.

Pogledal sem v brezno in ono je vame.

Oči sem zaklenil v neskončnost temine.

Ob tem sem začutil spet kanček vedrine,

ki k sebi me kliče. Drži me za rame.

Vabljivosti konca se več ne umijem.

S sledovi smodnika napišem vam venec.

Naboje natlačim, je v njih naslovljenec.

Namerim pištolo, se končno ubijem.

Resnice obstajajo, ki jih ne zveva.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.

Zakaj je pisanje sonetnega venca tako samotno početje? Vem za več razlogov, ampak glavni se mi zdi seveda ta, da je oblika tako neizmerno zahtevna. Neprestano spotika besede, hkrati pa je tako kruta, da maliči jezik in se mu posmehuje. Pesnika sili v sestavljanje čudnih besednih zvez, kakršnih v pogovornem jeziku ali prozi ne bi nikoli uporabil, zahteva od njega, da uporabi najmanj neprimerno besedo samo zato, da bo obliki ugodil, čeprav je sicer ne bi uporabil. Ko končno sestavi malo množico sonetov v eno telo in reši ta nerešljivi rebus, si po eni strani oddahne, da je obliko premagal, po drugi strani pa se zgrozi nad ofrcanostjo vsebine, ki diha iz zmaličenih verzov v okrvavljenem jeziku. Še genijalen pesnik ve, ko se loti sonetnega venca, da bo jeziku tekla kri, ampak upa, da ne bo izkrvavel. Vedeti pa tega ne more. In ni ga krvodajalca, ki bi mu lahko pri tem pomagal. Zato ga piše sam, včasih celo življenje in ga neprestano popravlja, izboljšuje, dokler se na neki točki ne ustavi in si reče: samo do tu se ti lahko približam, popolnost.

Učijo življenja se večno poeti.

Resnic in pogledov so lačni učenci.

Popolnost nekoč se drugače zasveti

in kri znova dajejo pesniki, venci.

Napisano za božja ušesa :) Lepo je, ker če gledaš tvoj komentar skozi oči protagonista mojega sonetnega venca tudi zelo paše not. 

Kljub temu, da sonetje in sonetni venec malo izmaliči vsebino (kot jo tudi ritem in rime na splošno ), pa daje vseeno lepo dodano vrednost. Vzameš idejo ( recimo človek, kot bitje razpeto med dobrim in slabim ), ga razdeliš na 14 delov ( recimo 7 smrtnih grehov ter 7 vrlin ) in v 15 povežeš vse skupaj (zgolj eden od primerov). Hočem reči, da lahko sama oblika, ki, kot nekateri menijo, slabi vsebino, ravno tej vsebini da dodaten poudarek, trdnost.

No pa da dodam še zadnje popravke in kako zaenkrat zgleda:

I.

Drobijo obzorja sij krila demona,

ki s svojimi kremplji ponovno mi reže

v zareze, da zopet postajajo sveže.

Igrivo srce mi precenjeno lona.

Poznal od začetka sem lastno usodo,

a upal sem tiho, da bom prelisičil

gotovo, obljube podane izničil.

Na spolzkih sem tleh zakorakal v zablodo.

Užival sem malo. Še manj pa sem slutil,

da stopam po poti v globine planetov,

nesrečne sonete pijanih poetov

na svojih podplatih trnjavo bom čutil.

Sem slikal device v preskromne kapele.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

II.

Rezljane na deblu so črke zbledele.

Ne gledate več me s pod krajca dehteče.

Ne vabite več me pod češnje cveteče

k počitku v cvetove neutrgane, bele.

A še se smehljate narahlo, postrani,

ko on vam prinese oprane kosmulje?

A z Albertom bosa lovita metulje

med divje razraščenimi tulipani?

Kurir vaših pisem več v kaselc ne stresa.

Ne mahate več mi na mojem dvorišču.

Ne vonjam utehe več v vašem lasišču.

Šepet več ne boža mi dlačic ušesa.

Nekoč so se slutnje pretirane zdele,

a vse tja do smrti me bodo bolele.

III. 

A, vse tja do smrti, me bodo bolele

besede iz vaših razpokanih usten,

da vašemu žepu sem mož nedopusten?

Privoščiti nisem si mogel vas cele.

Več niste želeli pod češnjo plesati,

za hišo, takrat, ko bilo ga doma ni,

saj ženi spodobnost, kaj takega brani

in Albert s poroko želel ni čakati.

Kadaver sem, ki ste ga tamkaj pustili,

da z njim nenasitne zveri se gostijo.

Pretapljam ljubezen do vas v agresijo

in s časom prepustil bi temni se sili.

Težko se poslužim spravljivega tona.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

IV. 

Gromovi bentijo z obrobja ciklona,

a jaz ne bom čakal, da v meni sprostijo,

natlačeno v sod, kot smodnik, energijo.

Ne morem vas gledati, kakor gorgona.

Sem vest preveč hranil, da bi jo zaklenil,

da v vas bi potem še iskreno pogledal, 

vas ljubil, objel ter pri tem sprenevedal

se, da mu življenja obroč nisem sklenil.

Želel bi. Ne morem, saj nisem vadbišče

za slavne poboje, nesmrtnost, heroje,

a vendar premajhen je svet za nas troje.

Nemirna mi duša spokoja sled išče.

Ne bom si umazal brezmadežne biti.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

V.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Pomeni verjeti, da našel bom vejo,

kjer rožnato-beli cvetovi cvetejo,

takrat, ko so drugi pod snegom še skriti.

Težko je sanjati, če v noči nespeče

mečkam posteljnino, si strop ogledujem

ter v postelji premetajoč premišljujem,

kako z njim ležite pod krošnjami sreče.

Težko je verjeti in nič to ni vredno,

če prazni so upi in sanje zgolj sanje,

če moja nespečnost očitno zaman je.

Pozabit bi moral na češnje za vedno.

Nič vreden je jutri pod težo bedenja.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

 VI.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

Še manj pa je vredno po blatnem dnu riti

razbit, izgubljen, kot pod Rimom Samniti,

obdan z neizmernim sadizmom trpljenja.

V ljubezni sem našel metulje umrle,

bolezni, ki so me s prevaro pestile

ter z jalovim upanjem vojno so bile.

Sem videl kresnice, ki v grob svoj so zrle.

Kar vi ste rodili podnevi, ponoči,

prijateljstvo, ki ga je Albert oddajal

ter dnevi, ko k vama sem srečen odhajal.

Zdaj vse bi pozabil, a ni mi to v moči.

Bilo na drevesih je malo cvetenja.

Hladno je v deželah noči hrepenenja.

VII.

Hladno je v deželah noči hrepenenja,

kjer se žalostiti bilo bi prelestno.

Kot mrtvec potujem čez njih nezavestno,

brez vsakih izrazov ter z željo čutênja.

In ko že pomislim, da sem zgolj praznina,

iz mene shlapi še ostanek nesreče.

Če kaj sploh ostalo je, tiho je, speče,

pokrito s pepelom, ki zbit je kod glina.

Brez vas ne odkrivam obrisov užitka.

Poredko priteče mi solza žalôsti.

Poredko, poredko, a teče ne dosti.

Utrujen sem zmatran, želim si počitka.

V izvirnem potoku se moram umiti.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

VIII.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

Breznadje brezčutno se širi in širi.

Želi si, da visel bi kot netopiriji,

kot v jamah zagledani v tla stalaktiti.

Pogledal sem v brezno in ono je vame.

Oči sem zaklenil v neskončnost temine

ter v njej zopet našel sem kanček vedrine,

ki k sebi me kliče, drži me za rame.

Vabljivosti konca se več ne umijem.

S sledovi smodnika napišem vam venec.

Naboje natlačim, je v njih naslovljenec.

Namerim pištolo, se končno ubijem.

Resnice obstajajo, ki jih ne zveva.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.

IX.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva,

ki vračala v svet ga spomina bo hvala.

Na trgu ter v službi, še v sobi klicala

me je neutrudna mamljiva zahteva.

Že mnogokrat sem vam izklesal sonete.

Naučil sem z njimi se pesmi pisanja.

Z vsakim poskusom sem v tožnejša stanja

odšel ter postajal morbidnosti dete.

A to naj bo zadnji plod žalosti uma,

ker v meni ni tega več, česar ste vredna,

zgolj pisma, mogoče pregostobesedna,

in upam, da kanček, vsaj kanček poguma.

V udobni bo kočno me grob posadila

ljubezen, ki sva jo brezglavo rodila.

X.

Ljubezen, ki sva jo brezglavo rodila

naj vas kdaj zbudi iz najglobljega spanca.

Spomin naj vas bega na bol zapeljanca,

ki ste ga samevati v sobi pustila.

Se niste možili ker Albert je slajši.

On ni za metulje, lovil bo komarje.

Izbrali ste njega, ker bajne denarje

ter varnost od cvetja imeli ste rajši.

Lahko bi priznali, da ste me ljubili.

Lahko bi, pa niste. Sebična izbira.

Slad tujih oči, ki je slep, vas ovira,

da moj bi obup v ptičji let spremenili.

Neuslišana želja me v krč je ovila,

ostaja, greni me, me zdaj bo ubila.

XI.

Ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila

cvetica, ki skupaj še v dnevih drugačnih,

razgibanih, pestrih, veselih, manj mračnih

na okna polico sva jo posadila.

Ko sva jo pogledala, sva se smejala.

Sva spomnila se na drhteče poljube,

na neizrečene, a močne obljube,

da bova ob roži za večno plesala.

Zgodi se, da včasih pogledam za rožo

in spomnim se vsega ter spišem na novo,

kar mislil sem že, da je davno gotovo.

Ne morem drugače. Krvav sem pod kožo.

Malenkost mi vsaka spomine pogreva.

Temačna narcisa na oknu uspeva.

XII.

Temačna narcisa na oknu uspeva,

četudi je suša, četudi je zima.

Ošabno me gleda, v prepihu mi kima.

»Nekoč bil si srečen, postal si zgolj reva!

Ne kradi več zraka in pij več ne vode

vsem tistim, ki radostno gledajo dalje.

Premagalo v bitki te je svetožalje.

Poskusi zdaj čare neskončne svobode.«

Bolj kakor na oknu, je stebla razpela

mi v glavi ter tam je zagospodovala.

Se bo tudi ona razkroju predala?

Bo z mojim odhodom še ona zvenela?

Besede narcise mi dneve morijo.

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

XIII.

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

Se venec končuje. Predal se odpira.

Se kmalu opral bom v čistôsti izvira.

Bom pustil v pozabi tuzemsko norijo.

Ne bom nikdar več čutil v srcu gorenja.

Ti rekel razumem. Ti božal bom roke.

Pozabim lahko na tolmune globoke,

zasanjane reke ter zvok žuborenja.

Pozabim lahko, kako z mano posedaš,

pod belim drevesom prekrasnega cvetja,

gledoč v let brezskrbnih metuljev poletja.

Na zadnje pozabim kako ti izgledaš.

Moči nimam več, da končam pisarijo.

Edino slovo mi ostane. Adijo.

 XIV.

»Edino slovo mi ostane. Adijo.«

So zadnje besede, ki jih je prebrala

v solzah gospodinja, ki je pospravljala.

V smeteh je zmečkano našlá elegijo.

Z rokavom obrisala tožni je lici.

Počasi mirila je hitre vzdihe.

Zložila je v žep na predpasniku stihe.

Ne bo pokazala jih gospodarici.

Končala se temna je noč izpod sobe.

Še ena številka se je obrnila.

Nebo luna soncu je v last prepustila,

a niso končale se njene mrakobe.

Nekje so še vedno poti pasijona.

Drobijo obzorja sij krila demona.

XV.

Drobijo obzorja sij krila demona.

Rezljane na deblu so črke zbledele,

a, vse tja do smrti, me bodo bolele.

Gromovi bentijo z obrobja ciklona.

Imeti vas rad, ne pomeni moriti.

Capati nesrečno ni vredno življenja.

Hladnó je v deželah noči hrepenenja.

Absurdno je blodit, a ne srečen biti.

Razumite me, ko bom zgolj del odmeva.

Ljubezen, ki sva jo brezglavo rodila

ostaja, greni me. Me zdaj bo ubila.

Temačna narcisa na oknu uspeva.

Turobnost me stiska, še vzdihi bolijo.

Edino slovo mi ostane. Adijo.

LP in Matjaž najlepša hvala za lep komentar.