in spoznal sem, da bom moral sprejeti svojo
smrt tako, kot bi sprejel smrt prijatelja. nad
mano gorijo luči neba in zelene papige; nad
mano se z oblakov lušči upanje, kot se lušči
lak z obtolčene posode. v mojem vinu plava
ptičja glava in v ljubljani se nekakšni plašni
grizliji parijo z mojimi soneti. ugriznil me je
stol in na moji nogi je nastala gangrenasta
vdolbina, ki mi ob večerih kaže pot v meglo,
v močvaro razuma, v pekel brez danteja. še
vedno pa mi diši mehko meso barbik in siva
kri beloušk. in še vedno sem vesel, če mi v
srce pljune kakšna nora harpija in me osreči
s črno slino in s hipotezo o večnem življenju.
Poslano:
21. 02. 2017 ob 09:09
Spremenjeno:
21. 02. 2017 ob 09:09
Tale zaključek zmaga! Vrhunska!
Odlična!
Samospoznanje ob ugrizu, nasprotje smrti in večnosti, pa se mi zdita v tej pesmi, naravnost genialni. ;)
Lp, Sara.
ja pa iii! vesel, da ti je všeč.
dani
Takšna običajna reč (da te ugrizne stol), pa takšen intrapersonalen odjek, pospremljen s celo prikazni ... čestitke,
Ana
jupi ja!
hvala, ana.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!