Povzpel se je Orfej v goré Balkana,

ko je izgubil svojo Evridiko,

tam z liro žalost si hladil veliko,

le solze grenke so bile mu hrana.

A drža ta otožna, poklapana,

Bakhantk ganila ni, ne lovoriko,

krog čela mu modric nadela diko

z gorjačo je njih horda podivjana.

Bojim se, draga, takšne zle usode,

ko tukaj izpostavljen na planinah

srca prepevam v srčnih bolečinah

in z njimi bitja žalostim prirode;

odkar te ni, odkar si šla na tuje,

na svetu tem zgolj strah me zadržuje ...

Matej Krevs