Svet je poln metuljev,
prepoln gosenic
in preveč poravnan z betonom
a okoli dolin in mest
so čudovita ozadja,
drhtijo s perutmi
kakor bi šteli popke
v prozorni steni postelje
in občasne povezave
so zgolj naključja,
ki se zgodijo.
Žigosana z edinim,
kar leta sem in še hranim
in preprosto nosim s seboj,
te peruti so bele, izdolbena
slika zavetja.
Kot krila metulju,
da odleti z mavrico
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!