Ko sence slečejo siv plašč in krik zamre, 
zaslišiš čas v prsih, se zaveš, kako blizu 
je poslednji val. Ko je tišina pregloboka 
in te zavetje zaboli, se razgališ tih in slep.

Ko v molk odvržeš še najtišji smeh, 
izgubiš odmev in prvi glas, žalobno tlijo
ustnice iz pet, vran brez kljuna je okras
na klobuku cest in zahodi rož drhte.

Ko zvok zapušča svet, izveš: nič je večnost,
pogled sledi le vonju zvezd, prozorna nit
ti luknja kožo in končni strel je le utišan
klovn, ki sedi in čaka smrt.

Vesna Šare