Ni naključje,
da odpiram vrata na stežaj.
Nemir, ki se je nalepil name,
se izvija iz oklepa negotovosti.
Predrte so še zadnje goste megle,
ki so zalivale pogled.
Kot dih vetra preko kril
se širi val miru.
V svežem jutru spet potujem
z zarjo vzhajajoče sreče.
Stvari se počasi sestavljajo.
Bistvo ostaja nevidno tudi mojim očem.
urednica
Poslano:
20. 02. 2017 ob 14:35
Spremenjeno:
20. 02. 2017 ob 14:35
Pomlad, ki prihaja, nas dviga ...
poleg sezonskega optimizma je v tej pesmi zaznati subtilen prehod iz nekega morečega stanja v pozitivne vode prihajajočega.
Lp, lidija
... subtilna je tudi analiza podčrtane pesmi ...
hvala, Lidija in
lp, koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!