Deset do sedmih.

Z desnico sežeš na stikalo,

zasukaš ga v smeri urinega kazalca.

Na armaturi se prižge rdeča luč.

Rez je enakomeren, tri milimetre od šiva,

na okroglinah se mu nevarno približa.

Prsti obračajo, delo je hitro in enostavno.

Rutina. Misli uhajajo.

Bo eno od jaken nosila Angela Merkel?

Med drdranje strojev se meša

oddaja lokalnega radija:

stanje na cestah, nekaj reklam,

angleški komad, zabeljena vest …

Poklopko položiš na mizo, oblikuješ jo z levim kazalcem,

podlogo potiskaš za milimeter navznoter. V desnico vzameš

likalnik, z njim drsiš prek robov. S palcem dodajaš paro.

Noga pohodi pedal, miza zahrumi.

Vakuum popije zadnjo sled vlage.

Ob pogledu na enega od vogalov,

moral bi biti okrogel, zmajaš z glavo.

Brizg pare. Patno vlečeš kot učiteljica

ušesa porednega učenca. Mencaš.

Prsti pordijo. Pečejo že dolgo ne več.

Še hiter pritisk likalnika. Vakuum.

Zrcalno pomerjanje

in ugotovitev:

par je skladen.

Deset do treh.

Prešteješ komade, pomnožiš jih s stotinkami.

Norma bo.

Kaj pa plača?

Lea199