ko si spal sem požrla tvoje seme človek
nahranila sem svojo jazbino
svoje zmajevo gnezdo
svojo violino razpeto čez tvoje telo
razdevičila sem svoj glas
in ti nazdravila z njim
ko si nemočen poslinil očala
in grgral žaltave orehe
ko si spal sem se preoblekla človek
kot tvoja nogavica sem pela
v grozljivkah zlatih zob
iskala iglo v kopici kravat
sekala besedo suknjičem
in plaščem ki so lovili
žoge pred zakinkano goro
in ko si se obrnil k zidu
sem se odlepila s tvojega hrbta
mokra in mrzla
kot razporek spodnjih hlač
ko si spal sem te preklela človek
preklela sem vse tvoje opice
in gozdove brez korenin
kostanje pod katerimi
si kuhal siva dvorišča
brezo s katero sem hodila
v nočeh visokih rogov
in še predno si se zbudil
nor in krvavo zelen
sem preklela drevo
s katerega si padel
na sredinec moje zemlje
urednica
Poslano:
19. 02. 2017 ob 12:59
Spremenjeno:
19. 02. 2017 ob 13:00
Zelo zanimiva bivanjska pesem, morda bi razmislila o drobnarijah:
...
ko si nemočen poslinil očalaza predelavo sanj
in grgral žaltave orehez nedonošenimi mišjimi repi
(ta dela bi odstranila, ker se mi zdi z njima pesem prezasičena)
sem preklela drevo
s katerega si padel
na sredinec preklete zemlje
(že prej je toliko prekletosti - mislim, da je bolj učinkovito, če ostane zemlja nezaznamovana, sredinec pove vse ;)
Kaj meniš? Lp, Ana
Hvala, Ana, včasih me zanese. :-)
Prva dva dela sem odstranila, besedo preklete pa sem zamenjala z moje.
Lp,
Vesna.
Skrivnostni p.s., ki nagovarja človeka (in za katerega izvemo, da je Zemljan), bi bilo lahko katerokoli živo bitje, ki je sposobno tako nadrobno opaziti človeške čudaškosti ... seveda bi pesem lahko razumeli kot razpoko v žensko / moškem odnosu ... pesem z bogatimi podobami, ki omogoča večplastno interpretacijo. Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!