Veža se oži

v stolpnici sem v neki veži brez oken
na prehodu do tujih vrat
nenadoma tema nekdo je ugasnil luč
nekaj se kakor zagozda pomika k meni
veža se oži nekdo jo zapira
prostor se prazni
se bom lahko vrnila k svojim
zadnji trenutek mi priteče naproti punčka
ujamem jo in dvignem
punčka liže lučko
njeno krilo v moji najljubši barvi
zašumi v rahlem pišu
sami sva pretolči se morava ven čim prej
punčka se topi in tanjša
meni ostane palčka

Hodnik se sužava

u neboderu sam u nekom hodniku bez prozora
u prolazu do tuđih vrata
iznenadna tama neko je ugasio svjetlo
nešto se poput klina ka meni pomjera
hodnik se sužava neko ga zatvara
prostor se prazni
hoću li se svojima moći vratiti
zadnji trenutak  pritrči mi djevojčica
uhvatim je i dignem
djevojčica liže sladoled
njena suknjica u mojoj najdražoj boji
zašumi u blagom povjetarcu
same smo što prije se moramo probiti napolje
djevojčica se topi i tanji
meni ostaje štapić