SREČNEGA ME NOSI SVETLOBA
skozi ozka grla čmrljev, skozi sluz turobnih
maternic iz ene večnosti v drugo. in vedno
znova sem genij v vreči iz mesa in otrdelih
kosti, ki preži na razpotjih besed in pticam
selivkam razkazuje svojega tršatega pajka.
vedno znova se tepem z lastno zasenčeno
podobo, s strupom nemirnega srca: včasih
objamem kakega psa in raztelesim kakega
pesnika, da si iz njegovih tkiv izdelam nov
oprekelj, novo brenkalo, ki zna klicati smrt.
v sebi nosim pradavni spomin školjk, ptičje
petje in okamenelo drevje. v sebi nosim jok
oblakov in samurajski ponos: noro napravo
za kovanje melodij in kožuhovinasto bisago
s psalmi za vse, ki so posvečeni v skrivnost.
Ha!
Praviš,
srednje velik in krepko razvit?
OK. OK. OK. :)))
Lep dan, Dani.
KIA
ja!
pajkast.
lep večer še naprej.
pesnika, da si iz njegovih tkiv izdelam nov
oprekelj,
U(do)mišljene podobe, ki se inkarnirajo skozi pesnika - le še uganka: gre za trenutno življenje ali za udejanjanje skozi pesmi? - in meni se zdi to drugo bolj blizu ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 13. 02. 2017 ob 15:16
- Prebrano 823 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 327.93
- Število ocen: 12