Ne hodi domov, mama. Tvoje noge so šibke, med tekom skozi grmovja si jih pozabila napojiti. Pozabila si skrtačiti umazane roke, s katerimi si risala tatuje in prebadala ustnice. Pozabila si zamenjati obraz, tale je gladek in sijoč in ob robu diši po cenenem žganju iz zadnje gostilne. Pozabila si zapreti vrata, vsi so slišali tvoje vzdihe in pred zidom se je vila dolga kolona spuščenih hlač.
Ne hodi domov, mama. Dom je kratek in zaprt. Prišli so strici in mu odrezali streho. Zažgali so mize in vsa kosila, ki si jih skuhala. Zbrcali so tvoje slike, zavese in kot, v katerem si pustila punčko. Razbili so okna, zdaj mrko grozijo z umetnim zobovjem in kričijo, da se jih sliši v samotne gozdove.
Ne hodi domov, mama. Ni me tam. Neprepoznana se klatim po tujih kleteh in jih nizam na vrv kot ogrlico. Včasih se namažem s tekočino, ki teče iz preglasne škatle na vlažni steni. Včasih vstanem in z gubami na čelu skoraj dosežem nebo. Ko bom velika, bom imela največjo zbirko črnih domin in zarjavelih senc, ki jih pobiram z dna. Ko bom velika, ne bom sama.
Pesem, ki s težo zajame bralca ... mislim, da bi bilo boljše, če bi tule malo spremenila (ker cela pesem nekako govori o koncu):
Na koncu si pozabila zapreti vrata, vsi so slišali tvoje vzdihe in pred zidom se je vila dolga kolona spuščenih hlač.
Kaj meniš? Lp, Ana
Pozabila si zapreti vrata ...
Ana, hvala in lp,
Vesna.
urednica
Poslano:
08. 02. 2017 ob 11:10
Spremenjeno:
08. 02. 2017 ob 11:10
Pesem o odraščanju in bolečini, ki se stopnjuje ob vsem videnem, slišanem, občutenem ... do neznosne samote in mati/domo-tožja ... čestitke, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!